Prispevek predstavi tri doslej neznane frančiškanske pisatelje retorske proze s konca 17. in iz 18. stoletja. Vsak je predstavljen z osnovnimi biografskimi podatki in s kompozicijsko analizo ene pridige. Tri tukaj predstavljena retorska besedila so le droben odlomek iz obsežnejšega retorskega opusa s specifično frančiškanskimi potezami teh avtorjev.
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 33317421Marko Pohlin (1735–1801), pomemben član diskalceatskega reda na Kranjskem, je bil začetnik slovenskega narodnega in literarnega preroda, ki se je začel z izdajo njegove Kraynske grammatike leta 1768. Glavni cilj njegovega delovanja je bil prenova slovenskega jezika in književnosti, pa tudi izobraževanje slovenskih kmetov in kulturni napredek Kranjske. Pohlin si je z vsemi močmi prizadeval za vpeljavo slovenskega jezika v višje literarne, kulturne in družbene sfere. Med njegovimi nalogami je bila tudi vpeljava slovenskega izobraženskega pisma. Počasen začetni razvoj slovenskega pisma na Kranjskem in Štajerskem na začetku 17. stoletja se je namreč ustavil v 18. stoletju, ko so si domači izobraženci raje dopisovali v nemščini. Med 1781 and 1784 je Pohlin v slovenščino prevedel zbirko pisemskih primerov Briefe, nebst einer Praktischen Abhandlung von dem guten Geschmacke in Briefen, ki jo je leta 1751 prvič objavil znameniti nemški pesnik in pisatelj Christian Fürchtegott Gellert (1715–1769). Pohlina je spodbudil poljski prevod istega dela, izdan leta 1774 v Wrocławu, ki ga je imel na voljo v lastni knjižnici. Njegov namen je bil spodbuditi elegantno in sodobno pisanje pisem v slovenščini med kranjskimi izobraženci. Žal ni dokončal in objavil svojega obetavnega prevoda. Njegovo ambicijo je prevzel šele pesnik in slavist Janez Nepomuk Primic, ki je začel leta 1808 v pismih demonstrativno uporabljati slovenščino in ki je rotil Valentina Vodnika, Jerneja Kopitarja in druge korespondente, da sledijo njegovemu zgledu.
B.04 Vabljeno predavanje
COBISS.SI-ID: 33213229Prispevek primerjalno obravnava kanonizacijo dveh romantičnih pesnikov, Franceta Prešerna (1800–1849) in Jónasa Hallgrímssona (1807–1845), ki sta vsak v svojem kulturnem okolju (slovenskem oziroma islandskem) nesporno dosegla status nacionalnega pesnika. Kljub manjšim razlikam pri kanonizaciji je oba mogoče razumeti tudi kot »kulturna svetnika«.
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 33026093