V slovenski historiografiji smo doslej pogrešali sistematično obravnavo vprašanja, od kdaj in zakaj se je prebivalstvo Bele krajine in Kostela v zgodnjem novem veku opredeljevalo za Hrvate in svoj jezik imenovalo hrvaški, o čemer govori že Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske (1689). Poleg tega so objave raznih virov prinesle v zadnjih desetletjih pričevanja o razširjenosti hrvaškega imena še v dveh slovenskih obrobnih pokrajinah – kot lingvonima in etnonima v Prekmurju in samo kot lingvonima v Prlekiji. Monografija skuša s primerjalnimi metodami in pritegnitvijo najširšega spektra virov osvetliti razloge za pojavitev in ugasnitev hrvaškega imena v štirih slovenskih obmejnih pokrajinah. Njena poglavitna ugotovitev je ta, da se je hrvaško ime na obravnavanih območjih uveljavilo kot prehoden pojav namesto prvotnega slovenskega imena, tedaj imena s »prednacionalno« vsebino in lastnega tudi dobršnemu delu današnjih Hrvatov. Znanstveni svet ARRS je monografijo prepoznal kot izjemni znanstveni dosežek v letu 2012.
COBISS.SI-ID: 262959360
Turjaški arhiv sodi med najbogatejše plemiške arhive na Slovenskem. Več stoletij so ga hranili na gradu Turjak, med drugo svetovno vojno pa so ga grofje Auerspergi odpeljali na skrivno lokacijo, kjer je ostal nedostopen dolga desetletja. Šele njegovo ponovno odkritje s strani dr. Miha Preinfalka v letu 2000 je arhiv znova približalo javnosti. Arhiv, ki vsebuje okoli 700 listin od 13. do 19. stoletja je neprecenljiv vir za slovensko in širšo srednjeevropsko zgodovino. Njegova sistematična obdelava in postopno izdajanje njegovih listin po načelih sodobne diplomatike s strani Mihe Preinfalka in Matjaža Bizjaka sta že prinesla nove ugotovitve glede slovenske srednjeveške zgodovine in dala nov zagon raziskovanju plemstva na Slovenskem v srednjem veku. Do sedaj sta izšli dve knjigi – prva je predstavila listine do leta 1400, druga pa dokumente 15. stoletja. Tretja knjiga, v kateri bodo objavljene novoveške listine, je v pripravi.
COBISS.SI-ID: 248791040
Raziskovanje plemstva na Slovenskem je šele v zadnjih letih deležno intenzivnejšega raziskovalnega zanimanja. Ker je bila ta tematika vrsto let zapostavljena, so potrebne osnovne raziskave o tem, katere plemiške družine so pravzaprav živele v našem prostoru. Knjiga tako predstavlja 20 plemiških rodbin, ki so bile poplemenitene v 18. stoletju in so izvirale in/ali živele v današnjem slovenskem prostoru. Ker je bilo 18. stoletje obdobje velikega gospodarskega zagona, ki ga je podpirala merkantilistično naravnana država, je bilo posledično poplemenitenih veliko število posameznikov, ki so sledili državnim gospodarskim smernicam. Plemiški naziv so si tako pridobili manufakturisti, trgovci, poštni mojstri, pa tudi uradniki, saj je uradništvo prav v 18. stoletju postalo eden od temeljev monarhije. Obravnavane družine so v knjigi predstavljene z daljšim opisom, genealoškimi preglednicami in bogatim slikovnim gradivom, večina od njih pa je bila tokrat prvič deležna bolj poglobljene raziskave.
COBISS.SI-ID: 270466560
Knjiga je nemška izdaja razširjene, aktualizirane strukturno spremenjene in glede znanstvenega aparata dopolnjene slovenske izdaje Ribič, kje zdaj tvoja barka plava? iz 2007. Opisuje oblikovanje slovensko-hrvaške kopne meje in izpostavlja problematiko meje na morju. Osvetljuje okoliščine in težnje avstrijskih in italijanskih istrskih štetij prebivalstva od 1946 do jugoslovanskega 1945. Glede meje na morju se osredotoča na pravico do gospodarjenja – ribolova v Piranskem zalivu od prvih pisnih omemb do slovenske in hrvaške osamosvojitve. Na osnovi arhivskih virov in zakonov pojasnjuje zapleteno problematiko, ki jo rešuje arbitražno razsodišče.
COBISS.SI-ID: 34836525
Pisatelj Janez Mencinger je bil kakor glas vpijočega v puščavi, ko je v začetku 20. stoletja s kančkom ironije ugotavljal, da so Krčani po domiselnosti prekosili stare Grke. Mestno hiralnico so namreč brez vseh dokazov razglasili za zadnji dom Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693) in kranjskemu polihistorju na njenem pročelju leta 1894 odkrili spominsko ploščo. Hiše se je prijelo ime Valvasorjeva in je kot takšna prišla v zavest številnih rodov. Komajda pa je Mencinger mogel slutiti, da v hiši, v kateri je nazadnje prebival in umrl Valvasor, živi prav on. Danes jo skupaj s sosednjo, z njo povezano stavbo poznamo z imenom Mencingerjeva hiša. V monografiji so na podlagi analize skopih virov iz domačih in tujih arhivov predstavljene zadnje ugotovitve o historiatu obeh stavb – prave in napačne Valvasorjeve hiše. Z veliko mero zanesljivosti je bilo mogoče odgovoriti tudi na vprašanje, zakaj se je pred poldrugim stoletjem pri razglasitvi Valvasorjeve hiše pripetila »usodna« napaka. Markantno renesančno stavbo so namreč v prvi polovici 19. stoletja imeli v lasti prapranečak Janeza Vajkarda Valvasorja in kratek čas celo polihistorjevi neposredni potomci.
COBISS.SI-ID: 269888512