Za Slovence, ki so bili brez svoje države, je bila ideja o narodu, kakor so jo razvili nemški romantiki zelo privlačna, saj je dajala »narodu od države neodvisno življenje«. V skladu s tem je bil slovenski nacionalizem v devetnajstem stoletju poudarjeno nepolitičen in so »narodni buditelji« delovali predvsem na kulturnem področju, pri čemer so izpostavljali predvsem književnike, kot so bili prvi slovenski pesnik, Valentin Vodnik (1758-1819), največji slovenski pesnik, France Prešeren (1800-48) in »oče slovenske književnosti« Primož Trubar (1508-85). Prvi »narodni spomenik«, posvečen Valentinu Vodniku in odkrit leta 1889 je imel pomembno vlogo v kulturni homogenizaciji Slovencev in konstrukciji meja med njimi in drugimi. In konec devetnajstega stoletja so se v Ljubljani tisti, ki so čutili slovensko, zbirali okrog Vodnikovega spomenika in tam, kakor so sami rekli, »vodnikovali«, medtem ko so se tisti, ki so čutili nemško zbirali okrog spomenika Antona Alexandra grofa Auersperga, to je nemškega pesnika Anastasiusa Grüna, in tam »grünovali«. V zgodnjem dvajsetem stoletju se je to močno spremenilo. Tedaj je bila slovenska narodna zavest že utrjena in misel na postavitev spomenika Primožu Trubarju je sprožila dolgotrajno polemiko, ki je bila usodna za razdelitev slovenskega naroda v dve nasprotujoči si politični stranki: liberalce in konservativce. Ko so leta 1910 slovenski liberalci postavili spomenik Primožu Trubarju, so jim konservativci leta 1913 odgovorili s postavitvijo spomenika škofu Tomažu Hrenu, (ne)spoštovanemu vodji protireformacije v Ljubljani.
COBISS.SI-ID: 45992546
Članek obravnava vlogo spola v kontekstu čarovništva. Osredotoča se na situacijo na podeželskem območju vzhodne Slovenije, kjer je avtorica s študenti leta 2000 in 2001 raziskovala čarovništvo. Kompleks verovanj o čarovništvu na tem območju najprej prikaže glede na različne plasti in tipe čarovnice (socialna plast – sosedska čarovnica, vaška čarovnica; nadnaravna plast – nočna čarovnica; nasprotnik čarovnic). Vse te osebe so lahko poimenovane čarovnice, a za ugotavljanje vloge spola je bistveno najprej definirati, za kateri tip čarovnice gre. Izkaže se namreč, da je razporejenost moških in ženskih udeležencev v kontekstu čarovništva zelo različna. Med sosedskimi čarovnicami (za katere ljudje domnevajo, da izvajajo neke vrste magijo: nastavljajo jajca ipd. v želji, da bi škodili sosedom) prevladujejo ženske. Isto v glavnem velja za vaško čarovnico – grešnega kozla v vasi, razen za podkategorijo oseb, ki so dobile to reputacijo zaradi domnevnega posedovanja čarovniške knjige (tu prevladujejo moški). Nočne čarovnice ( v podobi lučk ali kot nejasna prisotnost, ki jim zmede pot) so vedno ženskega spola (o njih govore v ženskem spolu; kadar jih prepoznajo kot osebo iz vasi, gre vedno za ženske). Nasprotno se število moških glede na ženske med nasprotniki čarovnic, h katerim so ljudje hodili po pomoč pred čarovnicami, drastično poviša. Tudi najpomembnejši nasprotnik čarovnic, h kateremu so ljudje s tega območja hodili, je bil moški. Odnos med spoloma je razviden tudi iz analize pripovedi o čarovnicah – iz mnogih je razvidna prikrita mizoginija, boj med spoloma in včasih sproščanje zatrtih spolnih tenzij, pri tem pa je ženska vedno prikazana v negativni luči, kot kriva za tovrstna doživetja.
COBISS.SI-ID: 48138850