Avtorica predstavi razvoj kmetijstva po koncu druge svetovne vojne, s poudarkom na dogajanju med letoma 1949 in 1951, ko je oblast po sporu z informbirojem leta 1948 močno zaostrila odnos do kmetov. S kolektivizacijo kmetijstva in z ustanavljanjem kmetijskih obdelovalnih zadrug je želela okrepiti zadružni sektor in povečati kmetijsko proizvodnjo. Z zaostrovanjem politike do kmetov je začelo naraščati tudi število sodnih procesov proti velikim kmetom - kulaških procesov. Višek so dosegli med letoma 1949 in 1951, sodišča so sodila na podlagi Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže ter Temeljnega zakona o kmetijskih zadrugah. Na teh procesih so sodišče izrekla ostrejše kazni kot prejšnja leta in kot najhujšo kazen tudi kazen zaplembe premoženja. Represija nad kmeti je začela popuščati leta 1951, ko je partija ugotavljala, da kolektivizacija ni dosegla pričakovanih uspehov. Zmanjšalo se je tudi število kulaških procesov.
COBISS.SI-ID: 264182016
Avtor v znanstveni monografiji je prikaže revolucionarno nasilje na Primorskem, to je na slovenskem etničnem ozemlju, ki je po prvi svetovni vojni pripadalo Italiji. V geografskem smislu se študija usmerja predvsem na obravnavo razmer na širšem goriškem območju, ki ga danes velikokrat poimenujemo tudi kot Severna Primorska. Ta predel slovenskega etničnega ozemlja, ki je bil po prvi svetovni vojni priključen Italiji, je pri tem zanimiv tako zaradi državno–pravnega okvira, drugačnega kot v ostali Sloveniji, kot tudi zaradi posebnega zgodovinskega razvoja, pogojenega s fašističnim preganjanjem in raznarodovanjem. Politične in vojaške razmere za revolucijo so bile na Primorskem specifične v primerjavi z ostalo Slovenijo, ker je dolgoletni italijanski fašistični pritisk povzročil, da je večina Primorcev partizansko gibanje sprejela kot odraz narodnih sanj po osvoboditvi. Zato je bilo drugačno tudi delovanje partizanskega gibanja pod vodstvom komunistične partije na Primorskem. Predvsem pa se do kapitulacije Italije septembra 1943 tukaj niso pojavile oborožene protikomunističn e enote, ki bi dejavno posegle v državljansko vojno.
COBISS.SI-ID: 259602432
Glede izvajanja komunistične revolucije na Gorenjskem je značilno, da so bili primeri neposrednega revolucionarnega nasilja v letih 1941 in 1942 na Kamniškem redki in posamični, in so prebivalci delovanje partije čutili posredno, ob maščevanju nemškega okupatorja za izvedene partizanske akcije, neposredno partijsko nasilje pa se je okrepilo sredi leta 1943, še zlasti po kapitulaciji Italije jeseni 1943. Takrat se je začela še večja ideologizacija t. i. narodnoosvobodilnega gibanja, kar je posledično vodilo v vse večje razplamtevanje državljanske vojne tudi na Kamniškem, ki je konec leta 1943 in sredi leta 1944 doseglo vrhunec. Enega od začetkov ideološke diferenciacije znotraj dotlej bolj ali manj enotnega, a precej krhkega odporniškega gibanja na Kamniškem lahko štejemo zadevo Mejač Kvartič konec novembra 1943, ki se je končala zelo tragično, prav tako tragično pa se je januarja 1944 končala tudi zadeva v zvezi z nemškim streljanjem kamniških talcev v Šentvidu, med katerimi je bilo veliko kamniških intelektualcev in podjetnikov, ki bi ga partizanska stran lahko preprečila ali vsaj omilila. Skratka, ko je bil nemški nacistični teror večji, državljanske vojne oz. ideologizacije ni bilo toliko, takoj ko je nemški okupatorski pritisk popustil, pa se je že začel ideološki spor med Slovenci poglabljati, kar je povzročilo razplamtevanje državljanske vojne, katere sestavni del je bilo tudi revolucionarno nasilje v najrazličnejših oblikah, kot so odvzem premoženja političnim nasprotnikom, pregoni, grožnje, mučenje, uboji.
COBISS.SI-ID: 259133184
V Sloveniji je med letoma 1945 in 1950 delovalo okoli 35 ilegalnih skupin. Njihov nastanek in delovanje je oblast povezovala z delovanjem slovenske vojaške in politične emigracije v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji. Skupine so bile protikomunistično usmerjene in so s političnimi, z vojaškimi in obveščevalnimi akcijami nastopale proti oblasti KPJ ter se zavzemale za vrnitev kralja Petra II. v Jugoslavijo. Delovanje teh skupin je bilo tudi posledica strahu pred represivnimi ukrepi komunistične oblasti proti njenim nasprotnikom.
COBISS.SI-ID: 253991936
Avtor v monografiji obravnava povojne izgone slovenskega prebivalstva, problematiko, o kateri je bilo do zdaj napisanega zelo malo. Opozori, da so izgoni prebivalstva eden tistih represivnih ukrepov, ki so jih na Slovenskem v 20. stoletju izvajali vsi trije totalitarni sistemi. Prve žrtve so bili primorski Slovenci, ki so jih fašistične oblasti v Italiji začele izganjati že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, največje razsežnosti pa je izganjanje slovenskega prebivalstva dobilo med okupacijo na Štajerskem in Gorenjskem. Izgoni prebivalstva so se nadaljevali tudi po koncu druge svetovne vojne, avtor pa analizira temeljne značilnosti in posledice tega ukrepa. V monografiji so objavljeni dokumenti in pričevanja o usodi izgnanih pripadnikov nemške manjšine v Avstrijo in jugoslovanske republike v letih 1945 in 1946, o izgonih prebivalcev iz obmejnega pasu z Avstrijo na Kočevsko, ki so se začeli spomladi 1947, ter o izgonih iz prekmurske vasi Petišovci decembra 1948 in aprila 1949.
COBISS.SI-ID: 249116672