Glede izvajanja komunistične revolucije na Gorenjskem je značilno, da so bili primeri neposrednega revolucionarnega nasilja v letih 1941 in 1942 na Kamniškem redki in posamični, in so prebivalci delovanje partije čutili posredno, ob maščevanju nemškega okupatorja za izvedene partizanske akcije, neposredno partijsko nasilje pa se je okrepilo sredi leta 1943, še zlasti po kapitulaciji Italije jeseni 1943. Takrat se je začela še večja ideologizacija t. i. narodnoosvobodilnega gibanja, kar je posledično vodilo v vse večje razplamtevanje državljanske vojne tudi na Kamniškem, ki je konec leta 1943 in sredi leta 1944 doseglo vrhunec. Enega od začetkov ideološke diferenciacije znotraj dotlej bolj ali manj enotnega, a precej krhkega odporniškega gibanja na Kamniškem lahko štejemo zadevo Mejač-Kvartič konec novembra 1943, ki se je končala zelo tragično, prav tako tragično pa se je januarja 1944 končala tudi zadeva v zvezi z nemškim streljanjem kamniških talcev v Šentvidu, med katerimi je bilo veliko kamniških intelektualcev in podjetnikov, ki bi ga partizanska stran lahko preprečila ali vsaj omilila. Skratka, ko je bil nemški nacistični teror večji, državljanske vojne oz. ideologizacije ni bilo toliko, takoj ko je nemški okupatorski pritisk popustil, pa se je že začel ideološki spor med Slovenci poglabljati, kar je povzročilo razplamtevanje državljanske vojne, katere sestavni del je bilo tudi revolucionarno nasilje v najrazličnejših oblikah, kot so odvzem premoženja političnim nasprotnikom, pregoni, grožnje, mučenje, uboji.
COBISS.SI-ID: 259133184
Avtor v znanstveni monografiji je prikaže revolucionarno nasilje na Primorskem, to je na slovenskem etničnem ozemlju, ki je po prvi svetovni vojni pripadalo Italiji. V geografskem smislu se prispevek usmerja predvsem na obravnavo razmer na širšem goriškem območju, ki ga danes velikokrat poimenujemo tudi kot Severna Primorska. Ta predel slovenskega etničnega ozemlja, ki je bil po prvi svetovni vojni priključen Italiji, je pri tem zanimiv tako zaradi državno–pravnega okvira, drugačnega kot v ostali Sloveniji, kot tudi zaradi posebnega zgodovinskega razvoja, pogojenega s fašističnim preganjanjem in raznarodovanjem. Politične in vojaške razmere za revolucijo so bile na Primorskem specifične v primerjavi z ostalo Slovenijo, ker je dolgoletni italijanski fašistični pritisk povzročil, da je večina Primorcev partizansko gibanje sprejela kot odraz narodnih sanj po osvoboditvi. Zato je bilo drugačno tudi delovanje partizanskega gibanja pod vodstvom komunistične partije na Primorskem. Predvsem pa se do kapitulacije Italije septembra 1943 tukaj niso pojavile oborožene protikomunistične enote, ki bi dejavno posegle v državljansko vojno.
COBISS.SI-ID: 259602432
Avtorica v prispevku predstavi delovanje podpolkovnika Andreja Glušiča, ki je pred drugo svetovno vojno služboval v Beogradu. V začetku marca 1942 se je vrnil v Slovenijo in bil decembra 1943 postavljen za načelnika štaba komande Jugoslovanske vojske za Slovenijo. Junija 1944 so ga aretirale nemške okupacijske oblasti in internirale v taborišču Dachau. Po osvoboditvi taborišča se je najprej prebil v Italijo, avgusta 1945 pa je odšel v avstrijsko vojaško taborišče v bližini Salzburga. Ustanovil in vodil je Glavni obveščevalni center ter organiziral obveščevalne centre v begunskih taboriščih v Avstriji. Velja za voditelja t. i. Matjaževega gibanja, ki se je razširilo po koncu vojne, ko je v Sloveniji delovalo več oboroženih ilegalnih skupin. Njegovo delovanje v avstrijskih begunskih taboriščih in kasneje v Združenih državah Amerike, kamor je odšel leta 1949, je vseskozi spremljala Uprave državne varnosti (Udba).
COBISS.SI-ID: 1142917