V Julijski krajini so po koncu 2. svetovne vojne jugoslovanske zasedbene oblasti, Zavezniška vojaška uprava (ZVU) območja A Julijske krajine in italijanske oblasti vodile vrsto procesov za dejanja, izvršena v času fašizma, vojne in takoj po njej. Epuracijo dejanskih in domnevnih fašistov so najbolj temeljito izvedle jugoslovanske oblasti. Ukrepi so prizadeli Slovence, Hrvate in Italijane. Marsikdo od obsojenih je bil nedolžen, mnogi pa so bili tudi dejansko aktivni sodelavci fašizma in nacističnega okupatorja. Po drugi strani pa so italijanske oblasti pustile skoraj nekaznovane fašistične in vojne zločine, a hkrati zlasti v petdesetih letih prirejale številne in dolgotrajne procese proti udeležencem jugoslovanskega in italijanskega osvobodilnega gibanja. V razpravi je izpostavljen manj znan proces proti 50 partizanom »Beneške čete«, obtoženih veleizdaje domovine. Ta se je zaključil šele julija 1959, ko je porotno sodišče v Firencah na osnovi amnestije z 11. julija 1959 ustavilo kazenski postopek proti vsem obtoženim.
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 2080211Na mednarodnem znanstvenem srečanju, ki je bilo 7. in 8. 11. 2012, je 20 referentov iz Slovenije, Avstrije, Italije, Hrvaške in Srbije obravnavalo različne vidike medvojne in povojne represije.
B.01 Organizator znanstvenega srečanja
COBISS.SI-ID: 263875584Z zmago zavezniškega orožja nad nacističnim taborom naj bi se maja 1945 pričela nova doba miru in ponovne vzpostavitve demokratičnega reda. Toda kot nasledek medvojnih tragičnih oziroma zločinskih dogodkov je ob koncu vojne nastopilo tudi obdobje poravnave računov oziroma kaznovanja odgovornih za omenjene dogodke. Ker je med večletno okupacijo v teh izrednih razmerah prihajalo tudi do neenotnosti, kolaboracije ali celo do državljanskih vojn, je povojno prizadevanje za pravično (raz)sojenje dobilo še dodatne razsežnosti in imelo za posledico, da se za precejšen del prebivalstva izredno stanje in trpljenje takrat še ni končalo. V zavezniškem ujetništvu se je ob koncu vojne znašlo skoraj enajst milijonov nemških in drugih vojakov, od tega dve tretjini na zahodni fronti. Večina le-teh se je kmalu vrnila domov, kar pa ni veljalo za tiste v sovjetskih taboriščih, kjer jih je skoraj en milijon zaradi naporov in slabe oskrbe umrlo. Toda tudi v zahodnih ujetniških taboriščih je zaradi istih razlogov umrlo nekaj deset tisoč ujetnikov. Še slabše se je godilo s sovjetskimi državljani, ki so se ob koncu vojne znašli na Zahodu, a so jih zavezniki v skladu z jaltskim sporazumom vrnili v matično državo, kjer so povečini doživeli nemilo usodo. Podobno tragične posledice je imel zavezniški sklep o izgonu nemškega prebivalstva iz srednje in vzhodne Evrope v Nemčijo, kar je bilo tudi posledica dejstva, da so te manjšine ponekod imele vlogo pete kolone. Posebej nasilno z več deset tisoč mrtvimi je ta izgon potekal na Češkoslovaškem. Načelo kolektivne odgovornosti so sovjetske oblasti po vojni kot že prej uporabljale tudi v primeru manjših narodnostnih skupnosti, npr. krimskih Tatarov in Čečenov, ki so jih zaradi obtožbe o kolaboraciji z nacisti izgnale v Sibirijo. Za celotni evropski prostor pa je bil tedaj predvsem značilen obračun s kolaboracijo. Ker so posamezni deli prebivalstva sodelovali z okupatorskimi oblastmi na zelo različne načine in tudi v kontekstu tedaj nastalih državljanskih vojn, je tudi povojno zadevno dogajanje večkrat – posebej v srednji in vzhodni Evropi pod sovjetskim vplivom – preseglo pravne okvire doseganja pravičnega kaznovanja in prešlo v obračun z dejanskimi ali potencialnimi nasprotniki novega režima v funkciji prevzema oblasti in spremembe družbenega sistema. V zahodni Evropi, posebej v Italiji in Franciji, je prišlo tudi do množičnega »divjega« obračuna s kolaboracionisti, pri čemer si je povojna oblast prizadevala tak razvoj zaustaviti in kaznovanje kolaboracionistov izvesti v okviru na novo vzpostavljenega sodnega sistema. Podobni procesi so tedaj potekali tudi v Jugoslaviji oziroma Sloveniji, čeprav na tem prostoru izstopa način obračuna s pripadniki kolaboracionističnih enot, ki so bili po koncu vojne s strani zavezniških oblasti vrnjeni iz Avstrije.
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 3041908Represijo v državi ali represijo države oziroma njene oblasti razumemo običajno predvsem kot nasilje nad političnimi nasprotniki oblasti. Niso pa bila to edina kazniva dejanja, ki jih je po drugi svetovni vojni državna oblast prek sodnega sistema preganjala. Storilci kaznivih dejanj, ki niso imela politične vsebine, namreč niso počivali. Glede »zločinov«, ki niso imeli s političnimi delikti ničesar skupnega, je življenje v Jugoslaviji kljub spremembi oblasti in političnega sistema teklo dalje. Dogajala so se tudi povsem običajna kazniva dejanja, od takšnih zoper premoženje, pa naj je bilo državno ali zasebno, do kaznivih dejanj zoper življenje in telo, torej kraje in pretepi ter uboji ali umori. Oblast je, tako kot vsaka druga, takšna kazniva dajanja preganjala, in to predvsem z namenom zaščite državljanov. Kaznivih dejanj, ki niso bila označena kot politična, je bilo namreč veliko več kot tistih zoper ljudstvo in državo. Po drugi svetovni vojni je nova jugoslovanska oblast zgradila svoj pravni sistem in pravosodje. Kazenska zakonodaja zlasti za kazniva dejanja, ki niso imela neposredne zveze s politiko in uvajanjem novega političnega ter gospodarskega sistema, se je spreminjala oziroma prilagajala novi ureditvi sorazmerno počasi. Kazenski zakonik kot splošni del kazenskega zakonika pa je bil v jugoslovanski skupščini sprejet konec leta 1947. Konec februarja 1951 je jugoslovanska skupščina sprejela nov kazenski zakonik. V tem zakoniku so bile določene kazni tudi za kazniva dejanja s področja kriminalitete, za katere so do tedaj določali kazni po predvojnem kazenskem zakoniku. Z njim se je kazenska zakonodaja Jugoslavije približala ravni kazenskih zakonodaj evropskih držav z drugačnim političnim sistemom. Zaradi razvoja kazenskopravne znanosti in drugih znanosti o kriminaliteti se je pokazala potreba po dopolnitvah in popravkih. Konec junija 1959 je jugoslovanska skupščina sprejela novelo h kazenskemu zakoniku iz leta 1951, dejansko pa je bil to nov kazenski zakonik, ki je kasneje doživel še nekaj sprememb in dopolnitev.
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 3043444Pojem totalitarizem se je začel uporabljati po letu 1923 za oznako fašističnega gibanja v Italiji, kasneje pa se je razširil na sorodne pojave v drugih državah. Totalnost naj bi ponazarjala oblast, ki se ne zadovoljuje zgolj z obvladovanjem političnega življenja v državi, temveč poskuša v svojo mrežo oblasti ujeti prav vse pore življenja, vse družbene podsisteme, od gospodarstva, medijev, kulture, športa, posega pa tudi v zasebno sfero in skuša vplivati na človekov način mišljenja, odločanja in delovanja. V znanstveno uporabo je pojem totalitarizem prišel po 2. svetovni vojni. Hannah Arendt je leta 1951 izdala temeljno delo Izvori totalitarizma, v katerem je primerjala nemški nacizem in sovjetski stalinizem. Vzpon tovrstnih režimov je postavila v krog daljšega zgodovinskega razvoja in pojasnila načela, po katerih bi oblast v nekaterih državah lahko označevali kot totalitarno. Vprašanje, katere režime lahko označimo kot totalitarne, se je vleklo skozi desetletja, več pozornosti pa je v strokovnih razpravah vnovič dobilo po padcu berlinskega zidu in koncu hladne vojne v devetdesetih letih 20. stoletja.
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 3041652