S pomočjo analize, ki temelji na konfokalni mikroskopiji ter funkcijskih celičnih testih in vitro, smo dokazali, da je število zlitih poznih endocitoznih prostorov povezano z jakostjo protitumorskih odzivov zoper tumorske antigene in vitro, ki jih povzročijo z elektrofuzijo pripravljeni hibridomi med tumorskimi in dendritičnimi celicami (DC). To predstavlja pomembno orodje za napovedovanje antigensko specifičnih stimulatornih sposobnosti imunohibridomov, ki so klinično uporabni kot celična protitumorska cepiva.
COBISS.SI-ID: 25624281
Resveratrol, polifenol z izrazitim antioksidativnim delovanjem povzroči pridobitev tolerogenih lastnosti DC, še posebej če ga dodamo med njihovim zorenjem iz človeških monocitov in vitro. Tako zmanjša izražanje kostimulatornih molekul in molekul HLA razreda II ter poveča ekspresijo inhibitornih molekul IL3 in ILT4 na površini DC. Poleg tega zavre proizvajanje IL-12p70 in poveča itzločanje IL-10. Tako obdelane DC so šibki stimulatorji alogenskih limfocitov T in povzročajo nastanek celic T, ki proizvajajo Il-10.
COBISS.SI-ID: 2729841
Aktivacija DC-SIGN s specifičnimi ligandi med diferenciacijo DC iz monocitov, povzroči nastanek spremenjenih DC s tolerogenimi lastnostmi. Takšne DC, aktivirane z LPS, ne proizvajajo znatnih količin IL-12p70, temveč povečajo proizvodnjo IL-10. Izražajo tudi večje količine inhibitornih molekul in le šibko iducirajo natanek efektorskih odzivov vrste Th1. Med diferenciacijo monocitov v DC se je zaradi sočasne aktivacije DC-SIGN zmanjšala aktivacija STAT6. Ko smo jih aktivirali z LPS so takšne celice spremenile zmožnost aktivacije signalizacijskih dejavnikov STAT1, STAT3, STAT6 ter p38 MAPK.
COBISS.SI-ID: 2985329
Novo odkriti lektin iz bazidiomicete Clitocybe nebularis, imenovan lektin C. nebularis (CNL) deluje imunostimulatorno na DC, najučinkovitejše antigene predstavljajoče celice. Obdelava DC, pripravljenih iz človeških monocitov z odmerki od 1-10 [mikro]g/ml je povzročila njihovo, od uporabljenega odmerka odvisno dozoretje. Potem, ko so bile DC izpostavljene delovanju CNL 48 ur, so močno povečale ekspresijo površinskih kostimulatornih molekul CD80 in CD86, označevalca njihove zrelosti, CD83 in molekul HLA-DR. Takšne DC (CNL-DC) so v 5 dni trajajoči kokulturi in vitro povzročile nastanek imunskega odziva vrste Th1 naivnih limfocitov T CD4+CD45RA+. V primerjavi z neoibdelanimi kontrolnimi DC se je alostimulatorni potencial CNL-DC močno povečal, prav tako pa tudi njihova sposobnost proizvajanja proinflamatornih citokinov, npr. IL-6, IL-8 in TNF-alfa. S pomočjo inhibitorja signalizacije preko receptorja TLR4, CLI-095, kot tudi s peptidom, ki je inhibiral Myd88, smo dokazali, da je aktivacija DC s CNL popolnoma odvisna od TL4 signalne poti. To smo potrdili tudi z uporabo reporterske celične linije za TLR4. Z meritvami nivojev fosforilacije p65 Nf-kB in p38 MAPK po stimulaciji DC s CNL smo dokazali primarno povečanje aktivnosti Nf-kB, ob nekaj manjšem vplivu na indukcijo signalizacije p38 MAPK, kot je to v primeru uporabe LPS. Človeške DC, ki smo jih aktivirali s CNL so bile sposobne usmeriti limfocite T v odziv vrste Th1. Naši rezultati naj bi vzpodbudili uporabo lektinov iz gob v terapevtske namene, še posebej v smislu ojačanja protitumorskih imunskih odzivov.
COBISS.SI-ID: 3099761
Endosomski receptorji TLR igrajo pomembno vlogo v prirojenem imunskem odzivu kakor tudi v avtoimunskih procesih. Antimalarike klorokin, hidroksiklorokin in kinakrin že dolgo časa uporabljajo za zdravljenej sistemskega lupusa eritematozusa. Z njimi povzročeno supresijo aktivacije endosomskih TLR so pripisovali inhibiciji endosomske acidifikacije, ki je nujna za aktivacijo omenjenih receptorjev. Odkrili smo, da klorokin zavira le aktivacijo endosomskih receptorjev TLR z nukleinskimi kislinami, po drugi strani pa poveča aktivacijo TLR8, povzročeno z majhnim sintetičnim peptidom R848. S pomočjo spektroskopije smo dokazali, da se antimalariki vežejo neposredno na nukleinske kisline in določili njihovo celično kolokalizacijo. Z nadaljnimi analizami smo ugotovili, da so tudi druge spojine, ki se vežejo na nukleinske kisline, kot npr. propidijev jodid, preprečile aktivacijo endosomskih TLR in se kolokalizirale z nukleinskimi kislinami proti endosomom. Odkrili smo tudi, da imidazokinolini, ki so agonisti TLR7/8, inhibirajo receptorje TLR9 in TLR3celo v odsotnosti TLR7 ali TLR8 in da je mehanizem njihove inhibicije podoben tistemu, ki smo ga ugotovili pri antimalarikih. Za razliko od bafilomicina nobeden od preučevanih antimalarikov in imidazokinolinov ni inhibiral endosomske proteolize ali zvišal endosomskega pH, s čimer smo potrdili, da preprečitev acidifikacije ni vzrok za njihovo inhibitorno delovanje. Zaključimo lahko, da neposredna vezava inhibitorjev na nukleinske kisline zamaskira njihov epitop, ki je potreben za vezavo na TLR, kar bi lahko pojasnilo učinkovitost preučevanih učinkovin pri zdravljenju avtoimunskih bolezni.
COBISS.SI-ID: 2971761