Novo odkriti lektin iz bazidiomicete Clitocybe nebularis, imenovan lektin C. nebularis (CNL) deluje imunostimulatorno na DC, najučinkovitejše antigene predstavljajoče celice. Obdelava DC, pripravljenih iz človeških monocitov z odmerki od 1-10 [mikro]g/ml je povzročila njihovo, od uporabljenega odmerka odvisno dozoretje. Potem, ko so bile DC izpostavljene delovanju CNL 48 ur, so močno povečale ekspresijo površinskih kostimulatornih molekul CD80 in CD86, označevalca njihove zrelosti, CD83 in molekul HLA-DR. Takšne DC (CNL-DC) so v 5 dni trajajoči kokulturi in vitro povzročile nastanek imunskega odziva vrste Th1 naivnih limfocitov T CD4+CD45RA+. V primerjavi z neoibdelanimi kontrolnimi DC se je alostimulatorni potencial CNL-DC močno povečal, prav tako pa tudi njihova sposobnost proizvajanja proinflamatornih citokinov, npr. IL-6, IL-8 in TNF-alfa. S pomočjo inhibitorja signalizacije preko receptorja TLR4, CLI-095, kot tudi s peptidom, ki je inhibiral Myd88, smo dokazali, da je aktivacija DC s CNL popolnoma odvisna od TL4 signalne poti. To smo potrdili tudi z uporabo reporterske celične linije za TLR4. Z meritvami nivojev fosforilacije p65 Nf-kB in p38 MAPK po stimulaciji DC s CNL smo dokazali primarno povečanje aktivnosti Nf-kB, ob nekaj manjšem vplivu na indukcijo signalizacije p38 MAPK, kot je to v primeru uporabe LPS. Človeške DC, ki smo jih aktivirali s CNL so bile sposobne usmeriti limfocite T v odziv vrste Th1. Naši rezultati naj bi vzpodbudili uporabo lektinov iz gob v terapevtske namene, še posebej v smislu ojačanja protitumorskih imunskih odzivov.
COBISS.SI-ID: 3099761
Dendritične celice (DC), pripravljene iz človeških monocitov predstavljajo nenadomestljiva oziroma primarno orodje za študije z DC. Za večino tovrstnih študij in vitro prerdstavlja RPMI z ustreznimi dodatki, med katere sodita tudi pufer HEPES in indikator fenol rdeče (PHR), medij izbire. Z namenom, da bi preučili morebitne škodljive vplive obeh omenjenih dodatkov na diferenciacijo DC, smo v ta namen uporabili RPMI z ali brez HEPESa ali PHR. Čeprav je PHR do neke mere zmanjšal obseg izražanja diferenciacijskih markerjev na površini nezrelih DC (iDC) in znižal tudi izražanje kostimulatorrnih molekul na zrelih DC, pa te spremembe niso bile statistično značilne. Nasprotno pa je uporaba RPMI z dodanim pufrom HEPES statistično značilno zmanjšala izražanje molekul CD1a in receptorjev DC-SIGN na iDC ter izrazito zmanjšala tudi ekspresijo kostimulatornih molekul po aktivaciji nezrelih DC (HEPES-DC). Dendritične celice, ki smo jih diferencirali v mediju RPMI brez dodatka pufra HEPES so imele pristnejše nezrele/zrele značilnosti tudi v kontekstu sposobnosti polarizacije imunskih odzivov v smeri Th1. Poleg tega je bilo v mediju brez HEPES-a med klasičnim postopkom diferenciacije manj DC adherentnih in so imele na splošno ustreznejšo morfologijo. Z našo raziskavo smo razjasnili, na prvi pogled manjši, dejansko pa zelo pomemben problem, ki bo olajšal laboratorijsko delo številnim raziskovalcem, ki se ukvarjajo z DC, pripravljenimi iz monocitov.
COBISS.SI-ID: 999999
Endosomski receptorji TLR igrajo pomembno vlogo v prirojenem imunskem odzivu kakor tudi v avtoimunskih procesih. Antimalarike klorokin, hidroksiklorokin in kinakrin že dolgo časa uporabljajo za zdravljenej sistemskega lupusa eritematozusa. Z njimi povzročeno supresijo aktivacije endosomskih TLR so pripisovali inhibiciji endosomske acidifikacije, ki je nujna za aktivacijo omenjenih receptorjev. Odkrili smo, da klorokin zavira le aktivacijo endosomskih receptorjev TLR z nukleinskimi kislinami, po drugi strani pa poveča aktivacijo TLR8, povzročeno z majhnim sintetičnim peptidom R848. S pomočjo spektroskopije smo dokazali, da se antimalariki vežejo neposredno na nukleinske kisline in določili njihovo celično kolokalizacijo. Z nadaljnimi analizami smo ugotovili, da so tudi druge spojine, ki se vežejo na nukleinske kisline, kot npr. propidijev jodid, preprečile aktivacijo endosomskih TLR in se kolokalizirale z nukleinskimi kislinami proti endosomom. Odkrili smo tudi, da imidazokinolini, ki so agonisti TLR7/8, inhibirajo receptorje TLR9 in TLR3celo v odsotnosti TLR7 ali TLR8 in da je mehanizem njihove inhibicije podoben tistemu, ki smo ga ugotovili pri antimalarikih. Za razliko od bafilomicina nobeden od preučevanih antimalarikov in imidazokinolinov ni inhibiral endosomske proteolize ali zvišal endosomskega pH, s čimer smo potrdili, da preprečitev acidifikacije ni vzrok za njihovo inhibitorno delovanje. Zaključimo lahko, da neposredna vezava inhibitorjev na nukleinske kisline zamaskira njihov epitop, ki je potreben za vezavo na TLR, kar bi lahko pojasnilo učinkovitost preučevanih učinkovin pri zdravljenju avtoimunskih bolezni.
COBISS.SI-ID: 2971761