V članku so predstavljene raziskave na temo, v kolikšni meri so izobraženci v slovenskih deželah v 17. stoletju poznali in uporabljali priročnik rimskega arhitekta J. B. da Vignola Regola delli cinque ordini d'Architettura. Izkazalo se je, da je najstarejši izvod tega dela iz let 1620 ali 1630 hranjen v Semeniški knjižnici v Ljubljani. Posedovali so ga tudi drugi člani Academiae operosorum mdr. člani družine Dolničar, ki so bili neposredno povezani z gradnjo ljubljanske stolnice, pri kateri lahko zasledimo tudi prvo dosledno uporabo Vignolovih proporcev arhitekturnih redov.
COBISS.SI-ID: 34358317
Diskalceatski samostan, eden najlepših ljubljanskih baročnih kompleksov, je bil leta 1786 z vladnim dekretom razpuščen in nato s cerkvijo vred spremenjen v bolnišnico, po potresu leta 1895 pa podrt. Prispevek na podlagi arhivskih virov (redovna kronika, popis inventarja, licitacijski zapisniki, načrti) rekonstruira nekdanjo opremo cerkve in samostana, poleg tega pa doslej znano diskalceatsko ostalino povečuje za nekaj kosov na novo najdene opreme in grafik oz. risb. Izpostaviti je treba zlasti identifikacijo Metzingerjeve oltarne slike Smrt sv. Jožefa v Polhovem Gradcu s sliko v nekdanjem diskalceatskem velikem oltarju in hipotezo, da je Valvasor v svoji Iconotheci ohranil risbo Sebastiana Verporta, ki naj bi bila osnutek za njegovo oltarno sliko Žalostne Matere božje v diskalceatski mrtvaški kapeli.
COBISS.SI-ID: 34693933
Obravnavani vizitacijski zapisniki razkrivajo pravilo za dispozicijo svetniških figur na oltarnih nastavkih: medtem ko titularnemu svetniku pripada osrednje mesto v nastavku, se spremljevalci razvrščajo v parih (v vsaki etaži posebej) tako, da stoji višje rangirani na odličnejši evangeljski, nižje rangirani pa na subordinirani listni strani. Pri tem ne gre za individualno odločitev o prednosti enega pred drugim, temveč za v Cerkvi splošno uveljavljeno hierarhično lestvico, ki se je v umetnosti dosledno uveljavila s pozno renesanso in barokom.
COBISS.SI-ID: 33211693
Kipar Angelo Putti je s svojimi deli zaznamoval Italijo in več avstrijskih dežel (Gorica, Kranjska, Koroška, Štajerska), največ pa je ustvaril na ozemlju današnje Slovenije. Ljubljano je obogatil z monumentalnimi deli zrelega baroka (emonski škofje v stolnici, portal semenišča), kakršnih dotlej na Kranjskem še niso poznali. Njegovo delo so raziskovale italijanska, avstrijska in slovenska umetnostna zgodovina, šele vsi trije pogledi pa se sestavijo v celovito sliko. Za popolno podobo umetnika pa manjka še istrski lokalni pogled: Puttijevo delo v Istri donedavna ni bilo znano, kipu sv. Miklavža iz 1726 v Pazinu se tu pridružujejo še njegovi kipi v Žminju (Kalvarija, 1728) in dela, ki so jih najbrž po njegovih idejah izklesali lokalni klesarji.
COBISS.SI-ID: 33333037
Prispevek obravnava bratovščine, ki so delovale v Ljubljani od konca 16. stoletja do leta 1783. Naraščanje njihovega števila spremlja deloma s poročili ljubljanskih škofov v Rim in deloma s popisi sodobnikov. Z vidika umetnostnega naročništva in ikonografije so na osnovi pisnih virov in materialnih ostalin natančno obdelane jezuitske kongregacije. Predstavljene so tudi njihove slavnostne inscenacije ob titularnih praznikih in vsakoletnih procesijah. Študija je uvod v nadaljno obravnavo, ki naj bi zajela vse baročne bratovščine slovenske prestolnice.
COBISS.SI-ID: 1233269