Tiopurin-S-metiltransferaza (TPMT) ima pomemben vpliv na izid zdravljenja s tiopurini, vendar je o njeni znotrajcelični regulaciji še vedno znanega zelo malo. V članku opisujemo vpliv nihanj fizioloških koncentracij S-adenozilmetionina (SAM) in z njim povezanih metabolitov na aktivnost TPMT v celičnih linijah in eritrocitih zdravih preiskovancev. Ugotovili smo, da imajo v skupini posameznikov z genotipom TPMT*1/*1 (divji tip) tisti z visokimi koncentracijami SAM-a (n=96) višje aktivnosti TPMT v primerjavi s tistimi z nizkimi koncentracijami SAM-a (n=19; p(0,001). Te ugotovitve potrjujejo rezultate naših in vitro študij, v katerih smo pokazali, da je pomanjkanje L-metionina (Met) v mediju za gojenje celic reverzibilno znižalo aktivnost TPMT in sicer preko znižanja koncentracije proteina TPMT. S selektivno inhibicijo posameznih komponent metabolizma metionina smo pokazali, da je za neposredno posttranslacijsko stabilizacijo TPMT odgovoren izključno SAM. Največji učinek preko SAM povzročene stabilizacije TPMT smo pokazali v primeru aloencimov TPMT*1 in *3C. Izsledki raziskav tako nakazujejo, da bi lahko poleg genotipa TPMT kot biološki označevalec za individualizacijo zdravljenja služil tudi SAM.
COBISS.SI-ID: 3210097
Razvoj novih adjuvansov je dandanes nujno potreben. Najmanjši bioaktivni strukturi bakterijskega peptidoglikana (PGN), muramil dipeptid (MDP), ter njegov derivat murabutid (MB) sta že dolgo znani kot adjuvansa. V sklopu naših raziskav terapevtsko uporabnih analogov MDP smo načrtovali in sintetizirali serijo novih desmuramildipeptidov. Ker naj bi bila nukleotidna oligomerizacijska domena 2 (Nod2) receptorja vezavno mesto za MDP, smo za testiranje ter validacijo sintetiziranih spojin kot Nod2 agonistov uporabili HEK293 celično linijo s prekomerno izraženim Nod2. Njihove imunomodulatorne lastnosti smo nato ocenili in vitro, pri čemer smo ovrednotili njihov učinek na produkcijo proinflamatornih citokinov na s forbol 12-miristat 13-acetatom/ionomicinom stimuliranih človeških perifernih mononuklearnih krvnih celicah. V članku opisujemo nove desmuramildipeptidei, izmed katerih se kot najbolj aktiven izkazujejo imunostimulatorne učinke, ki so posledica močnega Nod2 agonističnega delovanja.
COBISS.SI-ID: 3274353
Serine proteases have proven to be promising pharmacological targets in contemporary drug discovery for cancer treatment. Since azaphenylalanine-basedcompounds manifest cytotoxic activity, we have selected serine protease inhibitors designed and synthesized in-house with large hydrophobic naphthalene moiety for screening. The cytotoxic potential of screened molecules was correlated to modifications of R1 residues. The most cytotoxic were compounds with greater basicity; amidinopiperidines, piperidines and benzamidines. Amidinopiperidine-based compounds exert cytotoxicity in low mM range, with IC50 18 mM and 22 mM for inhibitors 15 and 16 respectively. These compounds exhibited selective cytotoxicity towards the Burkitt's lymphoma cells Ramos and Daudi, and proved nontoxic to PMBC, Jurkat and U937. They induce caspase-dependent apoptotic cell death, as demonstrated by the use of a pan-caspase inihibitor, zVADfmk, which was able to rescue Ramos cells from compound(s)-induced apoptosis. We confirm a disruption of thepro-survival pathway in Burkittʼs lymphoma through NFkB inhibition. The accumulation of phosphorylated precursor (p105) and inhibitory (IkB) molecules with no subsequent release of active NFkB implicated the involvement of proteasome. Indeed, we show that the amidinopiperidine-based compounds inhibit all three proteolytical activities of the human 20S proteasome, with the most prominent effect being on the trypsin-like activity. Consistently, treatment of Ramos cells with these compounds led to an increase in ubiquitinated proteins. The amidinopiperidine-based serine protease inhibitors presented are, as selective inducers of apoptosis in Burkitt's lymphoma cells, promising leads for the development of novel chemotherapeutics.
COBISS.SI-ID: 3286129
Namen študije: Od leta 2002 do 2007 je mednarodna Berlin -Frankfurt - Münster raziskovalna skupina je opravila prospektivno randomizirano klinično preskušanje (ALL IC- BFM 2002) za terapijo pediatrične (ALL) Študija je potekala v 15 državah na treh kontinentih. Cilj te raziskave je bil raziskati vpliv diferencialne zakasnitve intenzifikacije (DI) na izid zdravljenja v vseh rizičnih skupinah . Bolniki in metode za preskušanje. Vklinično študijo je bilo vključenih 5060 bolnikov, ki so bili razvrščeni v tri rizične skupine glede na starost, limfocitno število WBC, odziv na zgodnje faze zdravljenja in neugodne genetske aberacije . DI je bil randomiziran, kot sledi: standardno tveganje ( SR) , dve 4- tedenski intenzivni terapiji ( protokol III ) v primerjavi z enim 7-tedenskim protokolom II; srednje tveganje (I ) , protokol III × 3 v primerjavi s protokolom II × 1; visoko tveganje (HR) , protokol III × 3 v primerjavi z protokolom II × 2 Rezultati po 5 letih. Verjetnost preživetja brez zapletov in preživetje je bila 74% (± 1 %) in 82 % (± 1 %) za vseh 5060 vključenih bolnikov. Nadalje za SR skupino 81% in 90 % (n=1.564) , za IR skupino 75 % in 83 % za IR (n=2650), ter za HR skupi no 55 % in 62 % (n=846). Podaljšanje ali bolj intenzivna terpija DI nista doprinesla k izboljšanje terapevtskih izidov. Zaključek Predstavljena klinična študija ALL IC- BFM 2002 je dober primer mednarodnega sodelovanja na področju pediatrične onkologije . Ustanovljena je bila široka platforma držav, ki lahko vodijo randomizirane študije na področju ALL. Preučevana alternativa DI ni izboljšala rezultatov v primerjavi s standardnim zdravljenjem ali s skupinami , ki že dalj časa delujejo na tem področju, doprinesla je pa k izboljšanju izidov v državah, ki so sodelovale v študiji.
COBISS.SI-ID: 1232812
V tem delu smo se osredotočili na prostaglandinski receptor EP4 in ugotovili, da prostaglandin E2 vodi v aktivacijo EP4 receptorja, kar povzroči zmanjšano celično rast nezrelih limfocitov B (WEHI231 celic). Nadalje smo pokazali, da je takšen fenotip posredovan tako preko povišanega nastanka cAMP in aktivacije protein kinaze A kot tudi zaviranja NFκB. Tako EP4 predstavlja potencialno tarčo v razvoju terapije avtoimunih boleznih kot tudi levkemij in limfomov
COBISS.SI-ID: 3274097