Monografija obravnava medkulturna in medjezikovna ekvivalenčna razmerja med slovenskimi in nemškimi frazemi ter pregovori s kulturološko-semantičnega in pragmatičnega vidika. Frazeološke raziskave v prvi vrsti odkrivajo posebnosti jezika in kulture, ki ju primerjamo z drugim jezikom in kulturo, toda bistveno prispevajo tudi k teoretičnim frazeološkim spoznanjem. Rezultati protistavnih raziskav kažejo (Földes 1991, Dobrovol’skij 2002, Bernjak 2004, Jesenšek 2004, Fabčič 2012), da frazeološki sestav primerjanih jezikov izkazuje podobnosti v procesih frazeologizacije, tako da lahko govorimo o jezikovnih univerzalijah. Vseh medjezikovnih frazeoloških relacij pa ni mogoče razlagati univerzalno, saj so zaznavni tudi primeri divergentnosti, ki potrjujejo idioetnične posebnosti posameznih frazemov in pregovorov. Fenomen univerzalij je ob koncu 20. stoletja vplival tudi na frazeološko razmišljanje, posebno na spoznanje, da na besedni ravnini naravnih jezikov prevladujejo metaforična poimenovanja, ki temeljijo na preslikavah konkretne pojmovne/konceptualne metafore kot izhodiščnega področja na poimenovanje ciljnega, abstraktnega področja (prim. Lakoff/Johnson 1980). V jezikovni realizaciji, torej tudi v metaforični jezikovni podobi sveta, ki nastane in se razvija v konkretnih zgodovinskih okoliščinah, se kažejo fenomeni univerzalnosti, na katerih temeljijo vsa, tudi frazeološka jezikovna poimenovanja ter vrste in načini njihove interpretacije (prim. Jesenšek 2004: 404). Jezikovnospecifično dojemanje sveta se kaže največkrat v medjezikovno ničti ekvivalenci, take frazeološke enote vsebujejo za določeno jezikovno skupnost značilne kulturne in zgodovinske poteze (npr. Den letzten beißen die Hunde; auf dem Holzweg sein; eine Meise haben – biti čez les; zbit kot turška fana; prosto po Prešernu). Nacionalnokulturna specifika jezikovnega znaka predstavlja različne fenomene. »Kot idiom z identificirano semantiko, tj. idiom, ki dovoljuje referencialno rabo, označuje denotat, ki evocira cel kompleks kulturnozgodovinskih asociacij, v tem smislu se izkaže denotat sam kot unikalen in kulturno zaznamovan« (Dobrovol’skij 1997: 48). Po Dobrovol’skem se razločki med frazemi pri primerjavi različnih jezikov lahko razložijo na podlagi njihove semantike, pri tem pa kulturno specifični faktorji nimajo edinstvene vloge. »Malo je namreč takih idiomov, ki bi imeli v drugih jezikih absolutne ekvivalente. Razlog za to ni toliko v kulturni specifiki, ampak v različnem ubesedovanju določenih entitet s sredstvi sekundarne nominacije« (Dobrovol’skij 1999: 42). S tem se sicer lahko do določene strinjamo, vseeno pa ostane neodgovorjeno vprašanje, zakaj različna jezika različno ubesedujeta isti izsek stvarnosti. Glede na relativno visok delež razlik med obravnavanimi slovenskimi in nemškimi frazemi in pregovori, se postavlja vprašanje, na katerem področju se jezikovna specifičnost vendarle jasno pokaže. Gre predvsem za tiste frazeme, ki razvidno temeljijo na specifičnosti slovenske oz. nemške zgodovine, narave ali materialne in duhovne kulture in jih zato ni mogoče prenesti v nemščino oz. v slovenščino v ekvivalenčnem razmerju 1:1. Pogosteje je mogoče razlike razložiti s tem, da se pri tvorbi frazemov za ekspresivno označevanje človeških dejanj ali lastnosti posega po zunajjezikovnih izkušnjah, ki so načeloma na enak način odprte tako za pripadnike slovenske kot nemške kulture, toda izbira prototipičnih primerjalnih objektov ali njim pripisanih lastnosti poteka v obeh jezikih različno. Tako je na osnovi mnogih popolno in delno ekvivalentnih frazemov mogoče dokazati ločen, a paralelni razvoj frazemov v različnih jezikih in opazovati, kako različne jezikovne skupnosti neodvisno druga od druge uporabljajo enake metafore za ubeseditev enakih konceptov in kako se v njih vsebovane življenjske izkušnje približujejo univerzalnosti. V monografiji smo poskušali na kognitivni in kulturnosemiotični podlagi dokazati postulirane prekrivnosti in razlike med izbranimi slovenskimi
COBISS.SI-ID: 77606401
Monografija predstavlja ugotovitve empirične študije o poznavanju in rabi nemških in slovenskih pregovorov pri nekaj skupinah informantov v Avstriji in Sloveniji (avstrijski mladostniki in odrasli ter informanti iz treh slovenskih narečnih skupin). Skupine informantov povezuje dejstvo, da informanti govorijo nemščino oz. slovenščino kot prvi jezik (J1) in da so vsi izpolnjevali anketo o poznavanju in rabi pregovorov pri govorjenju in pisanju, pri čemer je nabor pregovorov v anketi z nekaj izjemami identičen, razen tega smo pri analizi vseh odgovorov upoštevali izvenjezikovne dejavnike. Podatki, ki smo jih pridobili s tako zastavljeno empirično študijo, so med obema jezikovnima skupnostma primerljivi v naslednjih parametrih: poznavanje in raba pregovorov pri vseh informantih v obeh jezikovnih okoljih, poznavanje in raba glede na spol informantov, poznavanje in raba glede na kraj bivanja (mesto vs. podeželje), poznavanje in raba glede na starost informantov ter poznavanje in raba glede na izobrazbo informantov. Pri obeh skupinah informantov sodijo pregovori v pasivni leksikon, saj jih informanti v povprečju sorazmerno dobro poznajo, precej redkeje pa jih uporabljajo. Povprečni odstotki poznavanja po posameznih skupinah (v 70 % avstrijski mladostniki in 97,2 % odrasli ter povprečno v 83 % slovenski informanti) kažejo, da pregovore najbolje pozna skupina odraslih iz Avstrije, sledijo slovenski informanti in nato avstrijski mladostniki. Poznavanje pregovorov pogosto povezujemo s starostjo govorcev nekega jezika. Sorazmerno nizki odstotki za skupino mladostnikov (A) so pričakovani, nikakor pa niso pričakovani odstotki za skupino starosti 26–50 let (SLO), saj informanti v tej starostni skupini poznajo manj pregovorov kot mlajši informanti (do 26 let) (SLO). Skupina odraslih (A) je posebna zaradi svoje poklicne dejavnosti (učitelji različnih šolskih predmetov in bodoči učitelji), visok odstotek poznavanja smo pričakovali. Prekrivanja med pregovori, ki jih informanti v obeh jezikovnih okoljih najbolje poznajo in najpogosteje uporabljajo, so pokazala, da le-teh ni. Pri najboljšem poznavanju in najpogostejši rabi se je v obeh jezikovnih okoljih pokazala precej nejasna situacija, saj prekrivanj ni, kot je v primeru mladostnikov in odraslih v Avstriji, ali pa smo lahko izluščili samo en pregovor, kot je v primeru slovenskih anket. Očitno gre za širše palete dobro poznanih in pogosto uporabljanih pregovorov. Zato tudi ne preseneča, da ni prekrivanj med rezultati iz obeh jezikovnih skupnosti. Monografija predstavlja ugotovitve empirične študije o poznavanju in rabi nemških in slovenskih pregovorov pri nekaj skupinah informantov v Avstriji in Sloveniji (avstrijski mladostniki in odrasli ter informanti iz treh slovenskih narečnih skupin). Skupine informantov povezuje dejstvo, da informanti govorijo nemščino oz. slovenščino kot prvi jezik (J1) in da so vsi izpolnjevali anketo o poznavanju in rabi pregovorov pri govorjenju in pisanju, pri čemer je nabor pregovorov v anketi z nekaj izjemami identičen, razen tega smo pri analizi vseh odgovorov upoštevali izvenjezikovne dejavnike. Podatki, ki smo jih pridobili s tako zastavljeno empirično študijo, so med obema jezikovnima skupnostma primerljivi v naslednjih parametrih: poznavanje in raba pregovorov pri vseh informantih v obeh jezikovnih okoljih, poznavanje in raba glede na spol informantov, poznavanje in raba glede na kraj bivanja (mesto vs. podeželje), poznavanje in raba glede na starost informantov ter poznavanje in raba glede na izobrazbo informantov. Pri obeh skupinah informantov sodijo pregovori v pasivni leksikon, saj jih informanti v povprečju sorazmerno dobro poznajo, precej redkeje pa jih uporabljajo. Povprečni odstotki poznavanja po posameznih skupinah (v 70 % avstrijski mladostniki in 97,2 % odrasli ter povprečno v 83 % slovenski informanti) kažejo, da pregovore najbolje pozna skupina odraslih iz Avstrije, sledijo slovenski informanti in nato avstrijski mladostniki. Poznavanje pregov
COBISS.SI-ID: 77706497
Prispevek obravnava zanimivo in v sodobni jezikoslovni literaturi odmevno temo – frazeologijo. Za izhodišče razmišljanj si avtorici zastavita kontradiktorno vprašanje – Sem frazeofil ali frazeofob? – in o njem v teoretičnem delu razpravljata v kontekstu jezikoslovnih in frazedodidaktičnih okvirov. Frazeme iz jezikoslovnega vidika opredelita kot večbesedne relativno stabilne leksikalne enote z višjo ali nižjo stopnjo prenesenosti pomena celote ali njenih sestavin. Z vidika frazeodidaktike izpostavita dve izraziti tendenci: na eni strani je izpostavljeno zavedanje o neobhodnosti frazeologije, o potrebi po njeni „naravni“ prisotnosti na vseh stopnjah učenja in poučevanja jezika, na drugi strani pa se uvrščanje frazeologije v učenje in poučevanje problematizira, saj gre za nedvomno kompleksne leksikalne enote, katerih razumevanje in raba sta podvržena različnim in pogosto težko določljivim omejitvam. V empiričnem delu so analizirani in kvalitativno interpretirani odgovori učiteljic tujega jezika – nemščine na izhodiščno vprašanje. Zanimivi so skupni imenovalci na prvi pogled zelo različnih odgovorov: učiteljice so odgovarjale kot poznavalke jezika (tujega ali maternega) ali kot govorke jezika (tujega ali maternega) ali kot učiteljice tujega. Njihovi odgovori sicer niso reprezentativni, so pa jasni pokazatelji trendov za frazeologijo in frazeodidaktiko pri učiteljih tujega jezika – nemščine, saj njihova stališča dolgoročno gledano zelo odločilno vplivajo na takšne ali drugačne poudarke pri pouku tujega jezika. Pridobljeno empirično gradivo nakazuje pozitivne premike glede frazeološke kompetence pri učiteljih, posredno oziroma posledično pa tudi učencev. Poleg tega v prid poučevanju, učenju in rabi frazemov v ožjem in širšem pomenu besede govorijo tudi intenzivnost in obsežnost frazeodidaktičnega raziskovanja, razvijanje didaktičnih modelov (frazeološki trikorak (Kühn) in frazeološki štirikorak (Laskowsky, Bergerová) ter razvijanje sodobnih interaktivnih in multimedijskih gradiv za delo s frazemi (med drugim Ephras in SprichWort).
COBISS.SI-ID: 19888136
Prispevek obravnava pojem ponazarjalnega primera v paremiografiji. Po izčrpni predstavitvi tematike se osredinja na metodično-metodološke vidike izrabe oz. uporabe obsežnih besedilnih korpusov za potrebe sodobne leksikografije. Izoblikovani so kriteriji za identifikacijo, določanje in izbiro tistih sobesedilnih jezikovnih podatkov, ki so potencialno uporabni v funkciji ponazarjalnega primera in ki lahko sistematično in ciljno usmerjeno podpirajo praktično leksikografsko delo. Razprava temelji na ugotovitvi, da ima ponazarjalni primer v obdobju sodobnih, na korpusih temelječih leksikografskih postopkov, ki običajno vodijo v izdelavo elektronskih slovarjev, nov položaj in funkcionalnost. Medtem ko v tradicionalni leksikografiji podpira individualno jezikovno kompetenco leksikografa in ima dokumentarno-ilustrativno vlogo, je v moderni leksikografiji postal izhodišče in središče leksikografskega procesa. Predstavlja empirično osnovo za leksikografski opis jezikovnih pojavov in kot element slovarske mikrostrukture šele nato nastopa v tradicionalnih ilustrativno-dokumentarnih vlogah. Z ozirom na semantične, pragmatične in slovnične lastnosti frazeologije, ožje pregovorov, torej z ozirom na znana teoretska frazeološka (lingvistična) znanja o pregovorih so sistematično oblikovane deklarativne izjave o tistih lastnostih besedilnih sekvenc, na osnovi katerih lahko v njih prepoznavamo in izbiramo potencialne ponazarjalne primere, uporabne v leksikografski obravnavi pregovorov. Sledi razprava o primernosti in uporabnosti teoretskih postavk v leksikografski praksi. Sestavek predstavlja novost in prispeva k teoriji ponazarjalnega primera v leksikografiji, ožje v paremiografiji, ki je bila predlagana že 1977 (prim. Wiegand 1977), a za področje leksikografske obravnave pregovorov doslej ni bila tematizirana.
COBISS.SI-ID: 20256008
Ni dvoma, da so pregovori (paremije) trdno zasidrani tudi v vsakdanji komunikaciji sodobnega časa; glede na korpusne podatke beležimo pogosto rabo na mnogih področjih jezikovnega sporazumevanja. Medtem ko so včasih v prvi vrsti veljali za slogovno-retorična in didaktična sredstva, danes pri njihovi besedilni rabi opažamo raznolike formalno-zgradbene in funkcionalne spremembe. Te se nanašajo predvsem na pomembno pogosto inovativno-kreativno besedilno rabo, ki praviloma temelji na možnosti tvorjenja variant in prenovitev in s čimer so posledično povezani slogovno-pragmatični učinki. Pričakovali bi, da bo ta pojav didaktično zanimiv in vključen v učenje in poučevanje jezikov, vendar ni tako. Možno je, da na pomanjkanje didaktičnega interesa vplivajo tradicionalistične predstave o arhaičnosti in/ali pomanjkljivo poznavanje formalnozgradbenih in pomensko-pragmatičnih lastnosti posameznih pregovorov. V prispevku je zato opozorjeno na tiste lastnosti pregovorov in njihove besedilne rabe, ki vplivajo na način in obseg njihove obravnave pri učenju in poučevanju (tujih) jezikov. Opisani in ponazorjeni so doslej manj upoštevani jezikoslovni vidiki pregovorov: besedilno pogojene možnosti njihove identifikacije v besedilu, zgradbeno-pomenska modelnost in variabilnost, dodatna pragmatična vrednost in medjezikovno ujemanje. Gre za povezovanje aktualnega lingvistično usmerjenega proučevanja pregovorov s praktičnejšimi didaktičnimi pogledi na ta izjemno kompleksen jezikovni pojav.
COBISS.SI-ID: 19964424