In situ stabilizacija potencialno toksičnih kovin (PTK) s splošno dostopnimi stabilizacijskimi sredstvi je učinkovit in cenovno ugoden način remedaicije onesnaženih tal. V študiji smo preverili učinkovitost apatita ter komercialne mešanice dolomita, diatomita, smektita, bazaltnega tufa, alginita in zeolita (Slovakite) za stabilizacijo Pb, Zn, Cd in Cu v smislu zniževanja njihove biodosegljivosti v onesnaženih tleh z območja opuščene talilnice cinka v Podkloštru (Arnoldstein) v Avstriji. Preučevali smo tudi vpliv dodatka 5 ut.% apatita in Slovakita na funkcionalnost in kakovost tal, ki smo ju ocenili s testom inducirane respiracije, dehidrogenazno, kislo in alkalno fosfatazno ter beta-glukozidazno aktivnostjo. Priobeh stabilizacijah se je pH tal zvišal, medtem ko se je potencialna biodosegljivost PTK (določena z ekstrakcijo z diamin pentaocetno kislino in s šest-stopenjsko sekvenčno ekstrakcijo) znižala. Učinkovitost stabilizacije sta pokazali tudi povečano inducirano dihanje in encimska aktivnost v tleh. Test beta-glukozidazne aktivnosti se je izkazal za najbolj občutljivega na opazovane spremembe.
COBISS.SI-ID: 6755449
Tehnologije remediacije s toksičnimi kovinami onesnaženih tal lahko razdelimo v dve glavni skupini. Tehnologije imobilizacije znižajo dosegljivost kovin v tleh brez spreminjanja njihove celokupne koncentracije, medtem ko tehnike, kot npr. spiranje tal s kelatnimi ligandi, odstranjujejo kovine. Kovine v tleh pa pri tem niso v celoti dostopne ligandom, zato jih ne moremo v celoti odstraniti, vendar so preostale kovine v tleh prisotne v nemobilnih, nedosegljivih keimjskih oblikah. V takih oblikah ne predstavljajo tveganja (koncept "bioavailability stripping"). Z vračanjem remediranih tal v naravo jih izpostavimo okoljskim živim in neživim dejavnikom, ki lahko inducirajo spremembe v kemijskih oblikah preostalih kovin v bolj dosegljive in mobilne oblike, do dosega kemijskega ravnovesja. Za določanje dosegljivosti kovin v tleh in s tem uspešnosti remediacije se običajno uporablja različne kemijske ekstrakcijske teste. Ali nam kemijski testi nudijo ustrezno informacijo o dosegljivosti kovin za talne organizme? V tem poglavju so predstavljeni rezultati raziskav o vplivu živih in neživih okoljskih dejavnikov na mobilnost in dosegljivost preostalih kovin v remediranih tleh. Predstavljena je tudi prednost uporabe in vivo testov s talnimi organizmi za oceno uspešnosti remediacije.
COBISS.SI-ID: 6841465
Onesnaženje tal s potencialno toksičnimi kovinami (PTK) je globalno razširjena težava. In situ stabilizacija potencialno toksičnih kovin (PTK) s splošno dostopnimi stabilizacijskimi sredstvi je učinkovit in cenovno ugoden način remedaicije onesnaženih tal. V študiji smo preverili učinkovitost apatita ter komercialne mešanice dolomita, diatomita, smektita, bazaltnega tufa, alginita in zeolita (Slovakite) za stabilizacijo Pb, Zn, Cd in Cu v smislu zniževanja njihove biodosegljivosti v onesnaženih tleh z območja opuščene talilnice cinka v Podkloštru (Arnoldstein) v Avstriji. Preučevali smo tudi vpliv dodatka 5 ut.% apatita in Slovakita na funkcionalnost in kakovost tal, ki smo ju ocenili s testom inducirane respiracije, dehidrogenazno, kislo in alkalno fosfatazno ter beta-glukozidazno aktivnostjo. Priobeh stabilizacijah se je pH tal zvišal, medtem ko se je potencialna biodosegljivost PTK (določena z ekstrakcijo z diamin pentaocetno kislino in s šest-stopenjsko sekvenčno ekstrakcijo) znižala. Učinkovitost remediacije je bila vidna v izrazitem porastu induciranega dihanja, beta-glukozidazne in dehidrogenazne aktivnosti v tleh. Rezultati posamičnih testov bioloških aktivnosti so značilno korelirali (p(0.05) z rezultati ekstrakcije z diamin pentaocetno kislino (DTPA) in z rezultati sekvenčne ekstrakcije. Na podlagi tega predlagamo, da se za vrednotenje uspešnosti reemdiacije s stabilizacijo in njenega vpliva na funkcionalnost tal uporablja ekstrakcijski test z DTPA.
COBISS.SI-ID: 6731641