Namen članka je razvoj nesingularne metode fundamentalnih rešitev (NMFR) za probleme izotropne linearne elastičnosti. NMFS temelji na klasični metodi fundamentalnih rešitev (MFR) z regularizacijo nesingularnosti. Omenjeno smo dosegli z nadomestilom koncentriranih izvorov z izvori, porazdeljenimi po krožnih diskih, kot je prvotno predlagal [Liu (2010 )] za potencialne probleme. Kelvinova fundamentalna rešitev je uporabljena pri kolokaciji ravninskega ravnovesja sil. V primeru robnih pogojev pomika so vrednosti porazdeljenih virov izračunane neposredno in analitično. V primeru robnih pogojev, kjer definiramo sile na telo, so ustrezne desingularizirane vrednosti odvodov fundamentalne rešitve v koordinatnih smereh, kot so potrebne v izračunih, izračunane posredno iz dveh referenčnih rešitev linearno spreminjajočih se polj pomikov. Članek predstavljaja prvo uporabo NMFR za probleme mehanike trdnin. S tem smo odpravili bistveno pomanljkljivost MFR, saj ni prisoten fiktivni rob. S ciljem dokazati izvedljivost in točnost novo razvite metode, smo NMFR primerjali z MFR in analitičnimi rešitvami za spekter problemov ravninskih elastičnih deformacij, vključno z dvemi različnimi materiali v stiku. Izkazalo se je, da NMFR daje enake rezultate kot MFR po vsem spektru opravljenih testov. Nova NMFS, kjer smo nadomestili fiktivni rob s porazdeljenimi izvori, je posebej primerna v uporabi pri problemih z več telesi v stiku.
COBISS.SI-ID: 2750203
Ford in Ewers sta leta 1978 predlagala konceptualni model speleogeneze, ki je pojasnil vertikalni razvoj krasa v številnih območjih. Model štirih stanj, povezuje geometrijo mreže kraških kanalov z gostoto prevodnih struktur. V tektonsko aktivnih območjih, kjer speleogeneza poteka ob dvigovanju območja in hkratnem vrezovanju erozijske baze, pa model očitno odpove, saj veliki alpski jamski sistemi ne ustrezajo njegovim napovedim. V raziskavi smo ocenili pomen vrezovanja erozijske baze in spremenljivega dotoka na speleogenezo. Predvideli smo, da v nekem trenutku vodo iz masiva odvaja glavni kanal na nivoju erozijske baze. Ob vrezovanju baze, se vrezuje tudi ta kanal, le z drugo – manjšo - hitrostjo. Po drugi strani, pa vrezovanje erozijske baze povečuje gradient vzdolž globljih prevodnih poti, ki so še v začetni fazi kraškega razvoja (protoprevodniki). Torej gre za tekmovanje med glavnim kanalom, ki se razvija v kanjon in globokim potem, ki se razvijajo v zrele prevodnike in glavnemu odvodniku jemljejo vse več dotoka. Koncept dopušča dva izida: a) Večnivojska jama: globoke poti se razvijejo in vzamejo glavnemu kanalu ves dotok. Kanjon ostane fosilen nivo. b) Jama vodnega nivoja: kanjon glavnega kanala doseže nivo globokih poti. Opisani koncepta smo prevedli v matematični model, v katerem smo sklopili tok, raztapljanje in transport v globokem protoprevodniku, vrezovanje glavnega kanala pa upoštevali v časovno odvisnem robnem pogoju za razvoj protoprevodnika. Z modelom smo prišli do kriterija, ki v določenih speleogenetskih pogojih napove kateri izid je verjetnejši. Z modelom smo pokazali tudi to, da nestalni dotok vode v sistem, deluje v prid razvoja večnivojskih jam. Čeprav je model relativno enostaven, ponuja nove poglede na speleogenezo in poudari pomen spremenljivih pogojev, ki jih Model štirih stanj spregleda.
COBISS.SI-ID: 36592685
V članku obravnavamo mehanizme, ki bi ustrezno opisali padanje hitrosti vrezovanja kanala vzdolž vodnega toka, kot jih kažejo meritve korozije z apnenčastimi ploščicami v jami Lekinka. Kemijske analize vode in ostali terenski podatki kažejo, da je glavni vzrok spremembam, padanje koncentracije v vodi raztopljenega CO2 vzdolž toka. V luči terenskih podatkov obravnavamo mehanizme, ki vplivajo na koncentracijo raztopljenega CO2 v vodi. Vsak od teh mehanizmov je preko povratne zanke povezan s strmino kanala. Pokažemo, da koncentracija CO2 vpliva na hitrost vrezovanja in longitudinalni profil kanala.
COBISS.SI-ID: 35231533