V tem prispevku smo se osredotočili na pripravo in mehanske lastnosti s silicijevimi nandelci ojačane epoksidne smole Epikote 828LVEL. Epoksidne kompozite ojačane z dvema velikostima silicijevih nanodelcev, 130 nm in 30 nm, smo pripravili s točno določeno vsebnostjo nanodelcev, VP = 0,5 %. Da bi preprečili aglomeracijo, smo nanodelce predhodno modificirali z diglicidil etrom bisfenola A (BADGE) . Zaradi nizke vsebnosti silicijevih nanodelcev, je bila njihova vgradnja v polimerni matriki potrjena s povečano hrapavostjo na prelomu v primerjavi z gladko površino preloma čiste epoksidne smole. Z Ramansko spektroskopijo smo analizirali pot širjenja razpoke po kompozitu. Mehanske lastnosti smo karakterizirali z upogibnim preskusom in pokazali 10-20 % povečanje modula elastičnosti v kompozitu s 30 nm in 130 nm silika vključki. Rezultati preiskusa lomne žilavosti so pokazali 25-30 % povečanje žilavosti v obeh kompozith v primerjavi s čisto epoksidno smolo. Energija pri prelomu in odpornost proti prelomu pa je bila močno odvisna od velikosti silika delcev; v kompozitu s 130 nm silicijevimi delci smo opazili 30% povečanje, v kompozitu s 30 nm silicijevimi delci pa 60%
F.02 Pridobitev novih znanstvenih spoznanj
COBISS.SI-ID: 5133338Z uporabo modelnega nevretenčarske organizma smo spremljali usodo CoFe2O4 nanodelcev v biološko relevantnem mediju, v prebavnih sokovih živali. Analizirali smo tudi potencial strupenosti in vstop nanodelcev v ne-tarčne celice. Namen študije je bil poiskati eksperimentalne dokaze za raztapljanje ionov Co2+, Fe2+ in Fe3+ iz površine CoFe2O4 nanodelcev v prebavnih sokovih modelnega organizma. Ugotovili smo, da imajo kobaltovi ioni večji učinek strupenosti kot CoFe2O4 nanodelci in da se kopičijo v prebavnih žlezah, medtem ko se železovi ioni in sami nanodelci ne. Izbran organizem je primeren model za študije potencialnega raztapljanja ionov iz nanodelcev v biološko kompleksnem mediju.
D.09 Mentorstvo doktorandom
COBISS.SI-ID: 2768975Industrijska proizvodnja nanodelcev vodi do tveganja zaradi izpostavitve tem materialom. Da bi se temu problemu lahko izognili in ga obvladali, je potrebno dobro poznati mehanizme interakcij med nanodelci in biološkimi sistemi. Namen dela predstavljenega v članku je bil ugotoviti, ali izbrani nanodelci vplivajo na biološke membrane. Proučevali smo lipidne vezilke, kot model lipidne komponente biološke membrane in krvne celice, ki bi prišle v neposreden stik z nanodelci v primeru intravenoznega vnosa. Ugotovili smo, da imajo nanodelci potencial, da vplivajo na biološke membrane. Te ugotovitve so pomembne, saj je pri dejanski uporabi nanodelcev potrebno preprečiti vsakršne vplive na eritrocite.
F.02 Pridobitev novih znanstvenih spoznanj
COBISS.SI-ID: 7420281