Prospektivno smo merili koncentracije LBP, PCT, IL-6 in CRP v dveh zaporednih dneh v 90 epizodah febrilne nevtropenije, ki se je pojavila pri 47 otrocih. Za vsak biomarker smo opravili analizo krivulje (Receiver operating characteristic curve analysis) in s tem poskušali napovedati bakteriemijo, klinično sepso in težko potekajočo sepso. 18 (od 90) epizod FN smo opredelili kot bakteriemijo/klinično sepso. Na oba dneva so imeli vsi biomarkerji nizko do zmerno diagnostično tošnost za sepso. Med njimi ni bilo statistično pomembnih razlik (AUC za LBP 0,648 in 0,714; za PCT 0,665 in 0,744; za CRP 0,695 in 0,828). Primerjava AUC biomarkerjev z AUC maksimalne telesne temperature ob sprejemu prav tako ni pokazala pomembne razlike. Pri hudi sepsi sta bila najbolj diagnostična IL-6 in PCT. Ob sprejemu in po 24 urah je LBP manj točen kot IL-6, PCT in CRP za napovedovanje bakteriemije/klinične sepse.
D.09 Mentorstvo doktorandom
COBISS.SI-ID: 274390272Eno izmed temeljnih zdravil za zdravljenje ALL v otroškem obdobju je metotreksat (MTX), ki prehaja preko prenašalca reduciranega folata 1 (SLC19A1) v celico, kjer zavre delovanje encimov folatne poti. Polimorfizem rs1051266 v genu SLC19A1 (SLC19A1 G80A) je povezan s spremenjenim načinom prenosa MTX preko SLC19A1 v celico. V več kliničnih raziskavah so raziskovali povezavo med polimorfizmom SLC19A1 G80A in neželenimi učinki MTX ter z izidom zdravljenja pri bolnikih z ALL, vendar so izsledkih raziskav nekonsistentni, poleg tega pa so v omenjenih študijah raziskovali večinoma le vpliv posameznega SNP v SLC19A1 na pojavljanje neželenih učinkov in/ali izid zdravljenja z visokimi odmerki MTX. Namen raziskave je bil ugotoviti ali polimorfizem SLC19A1 G80A vpliva na raven MTX v plazmi, na tveganje za pojav neželenih učinkov MTX in na učinkovitost zdravljenja z MTX. Nadalje je bil namen ugotoviti povezavo med posameznimi haplotipi SLC19A1 in z MTX povezanimi neželenimi učinki pri otrocih in mladostnikih z ALL. Razviti smo želeli tudi populacijski farmakokinetični model za MTX v visokem odmerku, s pomočjo katerega bi lahko opredelili dejavnike, ki vplivajo na variabilnost farmakokinetike MTX pri bolnikih z ALL. V raziskavo smo vključili otroke in mladostnike z ALL. S postopkom genotipizacije smo določili polimorfizem v SLC19A1. Površino pod krivuljo plazemske koncentracije MTX (AUC) smo pri vsakem bolniku ocenili iz individualne Bayesove ocene plazemskega očistka MTX in sicer kot razmerje med danim odmerkom MTX in njegovim plazemskim očistkom. Označevalne SNP smo izbrali iz podatkovne baze HapMap s pomočjo programskega kompleta HaploView. Haplobloke SLC19A1 in vezavno neravnovesje (LD) med izbranimi SNP smo vizualizirali s pomočjo programskega kompleta HaploView. Izsledki raziskave so pokazali, da bi bila genotipizacija SLC19A1 lahko eden izmed dejavnikov, ki bi pripomogel k varnejšemu in učinkovitejšemu zdravljenju z visokimi odmerki MTX, predvsem za opredelitev skupine bolnikov, ki jih ogroža levkopenija, saj smo ugotovili, da imajo bolniki z genotipom SLC19A1 80GG večje tveganje za pojav levkopenije (p=0,002). Nadalje smo pokazali, da neželeni učinki MTX niso neposredno povezani le z izpostavitvijo MTX in da je pojav neželenih učinkov po visokih odmerkih MTX morda bolj odvisen od maksimalne koncentracije zdravila kot od površine pod krivuljo plazemske koncentracije zdravila.
D.09 Mentorstvo doktorandom
COBISS.SI-ID: 264966400Z dvojno slepo randomizirano in s placebom kontrolirano raziskavo smo želeli ugotoviti učinkovitost premazovanja ustne sluznice s propolisom pri preprečevanju in zdravljenju VUS, ki se je pojavilo pri otrocih z rakom, ki so se zdravili s kemoterapijo. Ugotoviti smo želeli tudi, ali je imel propolis posreden vpliv na spremembo telesne teže bolnikov in ali je pri bolnikih z VUS vplival na porabo protibolečinskih zdravil, potrebo po oskrbi s parenteralno prehrano ter na število dni dodatne hospitalizacije. Bolnike z rakom, stare od 1–19 let, ki so se zdravili s kemoterapijo, smo zaporedno vključevali v raziskavo in jih z žrebom razdelili v testno skupino (n = 19) in kontrolno skupino (n = 21). Hude oblike VUS smo zabeležili pri 42% bolnikov v testni skupini in 48% bolnikov v kontrolni skupini. V porazdelitvi epizod VUS (p = 0,63), trajanju (p = 0,75) in razsežnosti VUS (p = 0,56) med testno in kontrolno skupino ni bilo statistično značilnih razlik.Analiza kovarianc z ANCOVA metodo, kjer je bila kumulativna FTR spremenljivka odvisna spremenljivka, je pokazala, da razlika med testno in kontrolno skupino ni bila statistično značilna (p = 0,59). Posledično nismo potrdili statistično značilnih razlik v spremembi telesne teže pri bolnikih niti razlik med skupinama v številu dni, ko so bolniki med VUS potrebovali protibolečinska zdravila in številu dni, ko so bili bolniki zaradi VUS oskrbovani s parenteralno prehrano, ter številu dni dodatne hospitalizacije zaradi VUS. Rezultati raziskave nakazujejo, da propolis nima pozitivnih učinkov pri preprečevanju ali zdravljenju hudih oblik VUS, zato uporabe propolisa bolnikom s hudim VUS ne priporočamo
D.09 Mentorstvo doktorandom
COBISS.SI-ID: 274056960Z retrospektivno kohortno raziskavo smo opisali farmakoepidemiološke značilnosti zdravljenja otrok z rituximabom in ocenili pogostost okužb znotraj 1letnega obdobja po prvi aplikaciji rituximaba. Vključili smo otroke, ki so prejeli rituksimab v eni izmed 42 otroških bolnic, ki prispevajo podatke v bazo Pediatric Health Information System. Vključili smo 2875 otrok, ki so prejeli rituximab med skupno 4639 sprejemov v bolnišnico. V opazovanem obdobju se je letna stopnja uporabe rituximaba povečala s 3 na 185 na 100.000 sprejemov. Znotraj 1 leta po prvi aplikaciji rituximaba je umrlo 463 bolnikov (16 %). Pri 6,1 % otrok je prišlo do sepse in pri 2 % otrok do septičnega šoka. Pogostost sepse se je gibala od 2,4 % pri bolnikih z avtoimunimi boleznimi do 12,2 % pri bolnikih z imunskimi pomanjkljivostmi. Na podlagi odpustnih diagnoz smo pri 3 bolnikih ugotavljali pljučnico povzročeno s Pneumocystis jorovecii, po en bolnik je zbolel z virusom hepatitisa B in s progresivno multifokalno levkoencefalopatijo. Na podlagi odpustnih diagnoz MKB9 sklepamo, da je pogostost sepse in drugih življenje ogrožajočih stanj po zdravljenju z rituximabom odvisna predvsem od bolnikove osnovne bolezni. Analiza odpustnih diagnoz MKB9 kaže, da je pogostost oportunističnih okužb po zdravljenju z rituximabom nizka.
F.02 Pridobitev novih znanstvenih spoznanj
COBISS.SI-ID: 669100