Ozadje: Opisali so že več dejavnikov (Neurology 2009; 73: 1218), ki naj bi bili pokazatelji, kdaj je treba pri bolnikih z amiotrofično lateralno sklerozo (ALS) uvesti neinvazivno predihavanja (NIP) s pozitivnim tlakom. Preučevali smo, ali so simptomi dihalne nezadostnosti in nenormalni rezultati plinske analize arterijske krvi (AGA), opravljene podnevi, napovedni dejavniki preživetja teh bolnikov, in učinke NIP na dihalne volumne in tlake. Metode: Iz bolniške dokumentacije 189 svojih bolnikov z ALS smo analizirali, katere simptome so imeli, kakšen je bil njihov rezultat pol Funkcijski lestvici za ALS (ALSFRS-r), po Norrisovi lestvici (Norris-r) in kakšni so bili rezultati dnevnih plinskih analiz arterijske krvi. Pogledali smo, kako so se po uvedbi NIP s časom spreminjali forsirane vitalna kapaciteta (FVC), maksimalna tlaka ob vdihu (MIP), izdihu MEP) in ob njuhanju (SNP). Rezultati: Simptomi dihalne nezadostnosti so znak slabe prognoze (p = 0,007); nenormalne vrednosti pri Norris-r, ALSFRS-r, pO2, pCO2 in saturacije s kisikom so bili statistično neznačilno povezani s slabšim preživetjem. NIP je pomenil boljše preživetje in je statitično pomembno upočasnil upadanje FVC (p = 0,007), statistično nepomembno pa vrednosti MIP, MEP in SNP. Simptomi, nenormalne vrednosti FVC in AGA ne sovpadajo vedno niti se vedno ne slabšajo v enakem zaporedju. Zaključek: Vsaka dihalna nenormalnost je znak, da se morata zdravnik in bolnik pogovoriti o uvedbi NIP, saj le-ta izboljša predihanost in s tem preživetje.
COBISS.SI-ID: 1663081
Naš namen je bil pri bolnikih z ALS raziskati z njuhom, izdihom in upogibom kazalca povezane PP in njihovo odvisnost od stopnje okvare zgornjih motoričnih nevronov. Preiskali smo 21 bolnikov in 19 zdravih preiskovancev. EEG smo jim odjemali med njuhanjem in upogibanjem kazalca. Analizirali smo zgodnjo in pozno fazo PP ter motorični potencial. Amplitude PP bolnikov so bile večje kot pri zdravih. Ta učinek je bil večji pri tistih z blažjo prizadetostjo zgornjih motoričnih nevronov. Amplitude PP bolnikov z večjo tovrstno prizadetostjo so bile enake amplitudam zdravih. Natančneje, PP bolnikov so se z naraščanjem stopnje okvare zgornjih motoričnih nevronov večali, dosegli maksimum in se nato zmanjševali. Slednje lahko kaže na dva različna procesa v patofiziologiji ALS, ki imata nasprotujoč si vpliv na amplitudo PP. Manjše amplitude PP bolnikov s hujšo prizadetostjo zgornjih motoričnih nevronov bi lahko pojasnili z napredujočo izgubo piramidnih nevronov v primarni motorični možganski skorji, večje amplitude PP bolnikov z manjšo stopnjo omenjene okvare pa z zvečano kortikalno vzdražnostjo in/ali s kompenzacijskimi ali plastičnimi spremembami v možganski skorji.
COBISS.SI-ID: 1001132
Namen. Namen te raziskave je bil opredeliti učinke hipoksije in daljše telesne nedejavnosti (stalnega ležanja) na arhitekturo spanja v času 10-dnevnih protokolov. Metode. 10 zdravih preiskovancev je sodelovalo v treh 10-dnevnih študijah v naključnem vrstnem redu: hipoksično ambulantno (HAMB), hipoksično neaktivno ležanje (HBR), in normoksično kontinuirano ležanje (NBR). V protokolih HAMB in HBR so bili preiskovanci v hipoksičnih pogojih. Profil hipoksije je bil: simulirana višina od 2990 m na dan 1, 3380 m na dan 2 in 3881 m 3. dan. V protokolih NBR in HBR so bili preiskovanci v ležečem položaju ves čas študije. V vsakem od raziskovalnih protokolov smo opravili polisomnografijo, ki je potekala prvo noč v bazičnih pogojih(izhodiščna vrednost na nadmorski višini 940 m)in nato vsako prvo (NT1, nadmorska višina 2990 m) in deseto noč (NT10, nadmorska višina 3881 m), v posameznem 10-dnevnem protokolu. Rezultati. Povprečni čas spanja v Fazi 1 se je pomembno zmanjšal od NT1 za NT10 ne glede protokol. Skupni čas trajanja periodičnega dihanja ponoči se je pomembno zvečal z NT1 na NT10 tako v pogojih HAMB kot v HBR. Med NT1 se je v pogojih HAMB in HBR zmanjšalo trajanje globoke faze, podaljšala se je faza plitkega spanja. V pogojih NBR in HBR se je zvečalo število prebujanj na noč. Nočnih prebujanj je bilo manj tako v pogojih HAMB kot NBR. Sklepi. Akutna izpostavljenost hipoksiji in kontinuiranemu ležanju povzroča večjo razdrobljenost spanja, ki je posledica pogostejših prebujanj predvsem v pogojih kontinuiranega ležanja. Plitki spanec in manj spanja počasnih valov pa sta predvsem posledica hipoksičnega okolja.
COBISS.SI-ID: 1690284
Uvod: Najpogostejši vzrok hiperkapnične dihalne odpovedi je kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB). Diferencialna diagnoza vključuje tudi živčnomišične vzroke. V raziskavi smo proučevali specifičnost zmanjšane amplitude valov M freničnega živca za opredelitev morebitnih živčnomišičnih vzrokov. Metode: Prospektivno smo zbrali skupino bolnikov z napredovalo KOPB in jih elektrofiziološko primerjali z zdravimi. Valove M freničnih živcev smo merili obojestransko s supraklavikularnim površinskim draženjem in bipolarno detekcijo (G1: 5 cm nad ksifoidnim izrastkom; G2: 16 cm od G1). Rezultati: Vključili smo 20 bolnikov (15 moških) in 29 kontrolnih preiskovancev (15 moških). Val M freničnih živcev bolnikov je imel značilno večjo zakasnitev in večjo amplitudo kot pri kontrolni skupini. Zaključek: bolniki s hiperkapnično respiratorno odpovedjo in zmanjšano amplitudo vala M freničnega živca imajo najverjetneje res živčnomišično okvaro trebušne prepone, in ne KOPB ali drugo pljučno bolezen.
COBISS.SI-ID: 715948
Glede časovnega poteka in orientacije dipolov je bila podobna PP, povezanemu z upogibi prstov. Ob začetku giba pa sta bili karti teh potencialov različni. Z njuhi povezani PP so imeli tri negativne izvore, enega v temenu, druga dva pa v obeh fronto-temporalnih predelih. Zaključujemo, da je vrstni red aktivacije različnih motoričnih kortikalnih polj v pripravi na njuh tak kot pri drugih hotenih gibih. Izvor električne možganske aktivnosti ob začetku njuha, ki je v temenu, najverjetneje odseva somatotopično reprezentacijo trebušnih polprepon ter vratnih in medrebernih dihalnih mišic v primarni motorični možganski skorji. Frontotemporalna izvora pa odsevata somatotopično reprezentacijo orofacialnih mišic.
COBISS.SI-ID: 9459284