Organi pregona poskušajo zločine vse več reševati s pomočjo telesnih sledi, ki jih najdejo na prizorišču kaznivega dejanja (kot so kri ali DNK). Nekateri forenzični strokovnjaki dajejo na sodišču neresnične izjave. Članek analizira tovrstna pričanja s pomočjo psihoanalize. Sprašuje se, ali v nekaterih primerih ne zaznamo nevrotičnega in perverznega uživanja izvedenca, ko s svojimi izjavami pomaga nedolžno osebo obsoditi na dolge zaporne kazni.
COBISS.SI-ID: 1623630
Prispevek analizira specifično logično strukturo enega od argumentov s katerimi Erazem Rotterdamski v Hvalnici Norosti utemeljuje inherentno racionalnost Norosti/neumnosti. Navedeni argument ima dve ključni karakteristiki. Prvič, pokazati je možno, da je skoraj identična logična struktura navzoča tudi v Descartesovem Cogitu (od tod termin a-cogito). In drugič, v prispevku je prikazano, da je na podlagi malenkostne modifikacije argumenta, možno z enako gotovostjo kot je Descartes posredno dokazal obstoj misli kot take, dokazati tudi obstoj neumnosti. Na ta način prispevek neposredno poseže v eno najaktualnejših filozofskih debat, namreč obujeno dilemo (spekulativni realizem, eliminitivistični materializem), ali filozofija, na podlagi specifičnih argumentov, vendarle lahko podaja objektivne trditve tudi o noumenalni realnosti, se pravi realnosti, ki je neodvisna od načina njene subjektivne percepcije, ali pa mora, nasprotno, svojo ontološko funkcijo v celoti prepustiti znanosti. V tem kontekstu se prispevek, predvsem prek Deleuzove kritike standardnega modela misli, osredotoča na tiste segmente strukture misli kot take, ki ostajajo nezvedljivi na znanstveni epistemološki aparat. Na ta način pa tudi kritično opozarja na morda pretiran optimizem glede možnosti celovitih znanstvenih razlag človeških ravnanj. Prispevek bo leta 2014, v razširjeni verziji pod naslovom »A-cogito. The Ontological Proof of Stupidity«, izšel pri angleški reviji Critical Engagements
COBISS.SI-ID: 35609133