Razumeti jezik pozabe, običajno proizvedene v zapletenem procesu utišanja družbenih agensov različnih skupin (z eno besedo je to politiko memorije), pomeni v prvi vrsti znati razlikovati med dvema zelo različnima paradigmama, med dvema načinoma spraševanja, pripovedovanja in naslavljanja preteklosti in njene spreminjajoče se in nenehno dinamične pomenske krajine: prvi način je zgodovina, drugi memorija. Če hočemo imeti kompleksno in strukturno odprto zgodovino moramo najprej soočiti različne vrste memorij (memorije nacionalnih in drugih skupin) in nato rekonstruirati erodirane odnose med njimi. Obstajajo družbeni prostori zatiranja in opresije (v tem kontekstu je predstavljeno koncentracijsko taborišče pri Sveti Soboti v Trstu, it. im. Risiera di San Sabba, ki je bilo edino koncentracijsko taborišče v Italiji s krematorijem), ki so bili tako travmatični, prikriti, nereflektirani in v daljšem časovnem obdobju niso doživeli niti "katarze" niti ustreznih pravnih sankcij za storilce in odgovorne osebe. V takih prostorih se kraji memorije (loci memoriae) »spontano« - v okviru stalne negacije, potlačitev ali nevednosti - sprevrnejo v kraje pozabe (loci oblivionis). Takšen amnezično-opresivni družbeni prostor je tudi tržaško okolje; najprej pod NS oblastjo med septembrom 1943 in aprila 1945, ko so vanj svojo logiko vnesli O. Globočnik, C. Wirth, D. Allers in drugih visoki SS funkcionarji, ki so že imeli svoje morilske pohode na vzhodu Evrope, znane pod imenom "Aktion Reinhard", zatem pa je svoje dodala še povojna politika. V svojem prispevku skuša avtorica pokazati, kako pomembno je, da se jasno vzpostavi ločnica med pojmoma zgodovine in memorije in da ne mešamo enega režima z drugim, saj gre za različna koncepta, ki predstavljata in pripovedujeta o preteklosti. Nato v tem dvojnem kontekstu predstavi taborišče San Sabba (kompleks stavb je bil zgrajena že leta 1913 kot rižarna) in njene kasnejše prostorske in socio-historične transformacije. Pokaže tudi različne družbene mehanizme in posameznike, ki s svojimi projekti bodisi ovirajo kontinuiteto memorije (zavezniška vojska po drugi svetovni vojni, hladna vojna, etnocentrizmi vpletenih dežel) bodisi jo poskušajo ohraniti (Diego de Henriquez, Albin Bubnič idr.).
B.04 Vabljeno predavanje
Učenje in izobraževanje lahko pomembno vplivata na krepitev socialnih mrež starejših ljudi, pri čemer jim nudita različne vrste socialne podpore in zmanjšujeta njihovo socialno izključenost (Jelenc Krašovec in Kump 2009), prav tako pa vplivata tudi blaginjo skupnosti (Field 2009, Golding 2011). Raziskave iz različnih držav kažejo, da je delež starejših ljudi, ki sodelujejo v organiziranem izobraževanju, precej nizek. Tisti, ki so vključeni imajo višjo stopnjo izobrazbe, so premožnejši, ponavadi bolj aktivni tudi na drugih področjih življenja in najverjetneje ženske (npr. Formosa 2011). To velja tudi za Slovenijo (Šantej 2009); mnogi starejši odrasli se pogosteje vključujejo v organizacije, katerih dejavnost ni povezana z izobraževanjem, dogaja pa se naključno in na način priložnostnega učenja (Formosa 2007; McGivney 1999). Glavna teza v prispevku je, da igrajo prostovoljske organizacije v lokalni skupnosti pomembno vlogo pri vključevanju in učenju starejših moških. Avtorji predvidevajo, da starejši moški visoko vrednotijo učenje, vendar imajo različne učne potrebe od žensk in se pogosteje učijo v manj formalnih in nestrukturiranih okoliščinah.
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 52766818Teoretski premislek o vlogi poklicanosti, poklicni identiteti, ovirah, družbenih spremembah in prelomnih časih ter vlogi odločitve za profesionalno odličnost. Predavanje je izhajalo iz teoretskega prispevka avtorice, ki je bil objavljen v okviru temeljnega projekta v monografiji Neformalno učenje? Kaj pa je to? Ključno vprašanje je bilo: kakšen je položaj izobraževalca odraslih danes in kaj spodbuja in omogoča njegovo profesionalno odličnost.
B.04 Vabljeno predavanje
COBISS.SI-ID: 1550438