Dr. Jože Pirjevec obravnava odnose med Josipom Brozom – Titom in Edvardom Kardeljem od srede tridesetih do konca sedemdesetih let 20. stoletja. Razprava predstavlja ozadje odnosov med najpomembnjšimi voditelji Komunistične stranke Jugoslavije in pozneje povojne jugoslovanske države, ki so pomembni, da razumemo vlogo slovenskih diplomatov v jugoslovanski mednarodni politiki.
COBISS.SI-ID: 2133459
Članek obravnava zgodovino slovenske diplomacije, ki pa po avtorjevem mnenju ne sme biti omejena zgolj na obstoj samostojne slovenske nacionalne države. Ob številnih uglednih osebnostih v notranji politiki lahko na Slovence naletimo tudi v diplomatskih službah Habsburške monarhije ter kraljeve in komunistične Jugoslavije. Med diplomati slovenskega rodu, ki so služili pod habsburškimi cesarji, je treba omeniti Sigismunda Herbersteina, Alojza Dobravca viteza Saldapenno, Antona viteza Lavrina, Josefa barona Schwegla in Alojza Pogačarja. V obdobju kraljeve Jugoslavije je Izidor Cankar kot poslanik služboval v Argentini, Kanadi in Grčiji. Med obema vojnama so trije Slovenci - Ivan Hribar, Albert Kramer in Bogumil Vošnjak - služili kot poslaniki v Pragi, nekdanji predsednik deželne vlade za Slovenijo Leonid Pitamic pa je postal celo poslanik v Washingtonu. Ivan Perne je bil šef oddelka za Društvo narodov na zunanjem ministrstvu, v sami administraciji Društva narodov pa se je najvišje zavihtel Vladimir Miselj, ki je delal v sekretariatu. Po drugi svetovni vojni je imel vodilni slovenski komunist Edvard Kardelj ob Josipu Brozu Titu celo ključno vlogo v zunanji politiki socialistične Jugoslavije. V sedemdesetih letih je začelo število Slovencev v jugoslovanski diplomaciji upadati, še zlasti na nižjih diplomatskih ravneh. Ob razpadanju jugoslovanske države je večina slovenskih diplomatov podprla prizadevanja slovenskega političnega vodstva za osamosvojitev in se tudi aktivno vključila v boj za mednarodno priznanje.
COBISS.SI-ID: 30487645
Na podlagi neobjavljenih primarnih virov, ki jih hrani britanski državni arhiv (The National Archives) v Kew-London in jih slovensko zgodovinopisje ni še poznalo (še posebno fond TNA FO 608 – Peace Conference: British Delegation, Correspondence and Papers), je dr. Gorazd Bajc napisal temeljno študijo o odnosu britanske diplomacije do Slovencev v prvem obdobju po koncu prve svetovne vojne. Besedilo predstavlja zelo pomembno podlago za razumevanje odnosov Velike Britanije do slovenskih razmer med drugo svetovno vojno in po njej.
COBISS.SI-ID: 33195309