Prispevek analizira širši filozofski kontekst Rousseaujevega pesimističnega prepričanja, da družbe v svojih javnih (jezikovnih, umetniških, političnih itn.) praksah napredujejo v korupciji. Prispevek skuša identificirati izvor korupcije pri Rousseauju, in poudarja, da je bilo v preteklosti nemara spregledano dejstvo, da je za Rousseauja korupcija vpisana v sam naravni red. Javne institucije, vključno z jezikom, ki je po Rousseauju prva institucija vsake družbe, imajo naravni izvor, v naravi pa tudi tiči gibalo njihovega propadanja.
COBISS.SI-ID: 53467234
Slavoj Žižek v delu "Manj kot nič", vrhuncu izjemne kariere publiciranja, zagovarja stališče, da si ni dovolj le vrniti k Heglu, temveč moramo ponoviti in preseči njegove triumfe, preseči njegove omejitve in biti bolj heglovski od samega mojstra. Takšen pristop Žižku ne omogoča le diagnozo sedanjega stanja, temveč ga postavi v kritičen dialog z ključnimi tendencami sodobne misli - s Heideggerjem, Badioujem, sepkulativnim realizmom, kvantno fiziko in kognitivnimi znanostmi. Po njegovi tezi se moderna začne in se bo končala s Heglom.
COBISS.SI-ID: 2278535
Knjiga Svet in njegov predikat II. Preizkušanje meja izrekljivega raziskuje povezave med pojmoma javnosti in filozofije, in sicer na mestu, kjer sta se oba sploh prvič pojavila, v stari Grčiji. Njena pretenzija je, podati novo razlago nastanka filozofije v Grčiji. Ta študija o predsokratski filozofiji preiskuje rojstvo filozofije v reakciji na velike družbene premike, ki so se zgodili v sedmem in šestem stoletju pred našim štetjem: prvi demokratični vzgibi, prazno mesto vladarja, laicizem religije, razvrednotenje genealogij v kolonijah, vse glasnejši glas mnogih, vzpostavitev javne debate na agori itd. V močni in negativni reakciji na pogoje njenega nastanka pa se filozofska vednost najprej manifestira v nedialoških, nekomunikabilnih, sicer formalno javnih, a vsebinsko nejavnih formah: v kratkih izrekih Talesa, strelicah Ksenofana, pesnitvi Parmenida, aforizmih Heraklita.
COBISS.SI-ID: 273297920
Nova teorija jezika je v sedemnajstem stoletju sovpadla z dokončno odpravo tradicionalne ureditve disciplin trivija (gramatike, logike in retorike), ki so v srednjem veku skupaj zagotavljale celovit pogled v problematiko diskurza. Članek se osredotoča na ključne odlomke t. i. Portroyalske logike in Lockovega Eseja, v katerih najdemo tipično novoveško shemo jezikovne reprezentacije, ki jo zaznamuje močno poudarjen dualizem idej in besed. Ker so ideje hkrati pomeni besed in so ontološko bistveno privatne, se zastavlja vprašanje, v kateri točki analize jezika je sploh mogoče najti element javnega. Članek skuša pokazati, da je privaten jezik za Locka, Arnaulda in Nicola ne le mogoč, temveč je celo nujna in primarna značilnost jezika, ki postane javen medij komunikacije šele v stičiščih privatnih pomenov, kot jih konstituira »običajna raba« besed. V nadaljevanju se članek osredotoči na skoraj popolno marginalizacijo teorije javnega govora v omenjenih delih. Retorika, ki je v sedemnajstem stoletju pogosto zvedena zgolj na elokvenco, nima mesta filozofiji, zadolžitev za prepričljivost govora pa prevzame sam razum. Če hočemo pokazati, kako so se področja pristojnosti disciplin trivija transformirale v teorijah jezika, ki ju zagovarjata Portroyalska logika in Locke, lahko skonstruiramo neki hipotetičen novoveški trivij v luči naslednjega zaporedja: ideja – beseda – figura oziroma logika – gramatika – retorika. Retorika tu obdrži svoje strukturno mesto le zato, da je lahko izpo stavljena njena škodljivost.
COBISS.SI-ID: 53691746
Članek obravnava povezave med pojmi javnosti, demokracije, sofizma in filozofije. Prek rekonstrukcije okoliščin, znotraj katerih je nastala filozofija v maloazijskih kolonijah, je mogoče opaziti, da se ne vzpostavi v kontinuiteti, temveč kot reakcija na pogoje svojega nastanka. Trdimo, da je glavni zunanji organizacijski princip filozofske resnice aristokratski resentiment, in to ravno v historičnem trenutku odprtja javnega prostora debate in argumenta, laične religije in odsotnosti vladarja. Na tej podlagi razložimo rojstvo ontologije pri Parmenidu ne kot ekstatično doživetje biti in izvorno eksistencialno občutje prednosti biti pred ničem, temveč kot ontologizirani in hipostazirani poskus nevtralizacije gramatikalne negacije, kot poskus potlačitve malega »ni«, ki postane v času porajajočega sofizma družbeno nestabilna in napeta forma.
COBISS.SI-ID: 53709922