Nova teorija jezika je v sedemnajstem stoletju sovpadla z dokončno odpravo tradicional- ne ureditve disciplin trivija (gramatike, logike in retorike), ki so v srednjem veku skupaj zagotavljale celovit pogled v problematiko diskurza. Članek se osredotoča na ključne odlomke t. i. Portroyalske logike in Lockovega Eseja, v katerih najdemo tipično novoveško shemo jezikovne reprezentacije, ki jo zaznamuje močno poudarjen dualizem idej in besed. Ker so ideje hkrati pomeni besed in so ontološko bistveno privatne, se zastavlja vprašanje, v kateri točki analize jezika je sploh mogoče najti element javnega. Članek skuša pokazati, da je privaten jezik za Locka, Arnaulda in Nicola ne le mogoč, temveč je celo nujna in primarna značilnost jezika, ki postane javen medij komunikacije šele v stičiščih privatnih pomenov, kot jih konstituira »običajna raba« besed. V nadaljevanju se članek osredotoči na skoraj popolno marginalizacijo teorije javnega govora v omenjenih delih. Retorika, ki je v sedemnajstem stoletju pogosto zvedena zgolj na elokvenco, nima mesta filozofiji, zadolžitev za prepričljivost govora pa prevzame sam razum. Če hočemo pokazati, kako so se področja pristojnosti disciplin trivija transformirale v teorijah jezika, ki ju zagovarjata Portroyalska logika in Locke, lahko skonstruiramo neki hipotetičen novoveški trivij v luči naslednjega zaporedja: ideja – beseda – figura oziroma logika – gramatika – retorika. Retorika tu obdrži svoje strukturno mesto le zato, da je lahko izpo- stavljena njena škodljivost.
COBISS.SI-ID: 53691746
Raziskujemo povezave med pojmi javnosti, demokracije, sofizma in filozofije. Prek rekonstrukcije okoliščin, znotraj katerih je nastala filozofija v maloazijskih kolonijah, je mogoče opaziti, da se ne vzpostavi v kontinuiteti, temveč kot reakcija na pogoje svojega nastanka. Trdimo, da je glavni zunanji organizacijski princip filozofske resnice aristokratski resentiment, in to ravno v historičnem trenutku odprtja javnega prostora debate in argumenta, laične religije in odsotnosti vladarja. Na tej podlagi razložimo rojstvo ontologije pri Parmenidu ne kot ekstatično doživetje biti in izvorno eksistencialno občutje prednosti biti pred ničem, temveč kot ontologizirani in hipostazirani poskus nevtralizacije gramatikalne negacije, kot poskus potlačitve malega »ni«, ki postane v času porajajočega sofizma družbeno nestabilna in napeta forma.
COBISS.SI-ID: 53709922
Na ozadju problematike privatizacije javnosti v sodobni družbi članek predstavlja pojmovanje države in javnega mnenja pri Heglu, zlasti v njegovem Orisu filozofije pravice. Hegel državo nasploh pojmuje v okviru razmerja med nravno substanco in subjektom in podrobneje kot samostojno samozavedno mesto občega, ki v moderni dobi bistveno deluje v režimu vednosti in vključuje pravico subjektivne posebnosti. Ta dobi najneposrednejši izraz v javnem mnenju, ki je za Hegla sestavni del zakonodajne oblasti. Ker je mnenje po svoji logiki partikularno in arbitrarno, se temeljni problem sodobne države glasi, kako vzpostaviti sistem posredovanja, ki bi, morda na podlagi pojma občega dela, presegel prevlado načela civilne družbe in bi javno mnenje preoblikoval v javno vednost kot politično kategorijo.
COBISS.SI-ID: 53706082