Članek izhaja iz ugotovitve nemškega sociologa Georga Simmla, da vsako mesto njegovi prebivalci "individualizirajo". To počnejo tudi slovenski književniki z Ljubljano s poklicnim, kulturnim in političnim delovanjem ter posrednim ali neposrednim upodabljanjem mesta v literarnih delih. Proces je ponazorjen z Ivanom in Izidorjem Cankarjem, Bartolom, Kocbekom in Zupanom. Ti primeri so podlaga za tipologijo razmerja med slovenskimi književniki in Ljubljano.
COBISS.SI-ID: 50800994
Literarna dela kot diskurzivna artikulacija bivanjskega izkustva življenjskega prostora postajajo legitimen predmet geografskega preučevanja. Postmoderna geografija si je za svoje potrebe prilagodila tudi nekatere koncepcije literarne vede, kot so intertekstualnost, pokrajina kot besedilo ali geografsko zamišljanje. Kvalitativna analiza izbranih primerov literarnih besedil, ki tematizirajo prostor slovenske Istre, pokaže, kako se v njih oblikujejo topofilija, identitetna razlika jaz/drugi ter občutja kraja in brez krajevnosti. Gre za sodobne pojme humanistične geografije, ki pretežno objektivistično, naravoslovno-družboslovno tradicijo stroke nadgrajujejo z upoštevanjem posameznikovega in skupnostnega dojemanja, zamišljanja in oblikovanja prostora. Literarna dela geografiji omogočajo preučevanje našega odnosa do življenjskega okolja in pomenov, ki jih prostoru pripisujemo ali pa se z njimi identificiramo. Naša razmerja do prostora so tudi temeljni pogoj za oblikovanje identitet in družbene odgovornosti.
COBISS.SI-ID: 50403170
Razpravljanje o poetiki prostorskega v Rilkejevih Devinskih elegijah in v Kosovelovih kraških pesmih, obravnava izrekanje prostora in v pesniških reprezentacijah zajete neločljive modernistične elemente pesniške dislokacije. Njune pesmi, manifestirane kot umetnost vzdušja in misli, skozi asketske podobe modernistične krajine, neprijaznih kvalitet v sceneriji in precej omejujočih, neizprosnih, zadržanih obrisov Krasa in Devina, uokvirjajo emblematično metaforiko, ki uveljavlja modernistično poetiko in pravzaprav izpostavlja samo spacialno logiko in samorefleksivnost modernistične dikcije. Spacializem v resnici uteleša poskus, da se v delu zamrzneta gibanje ter čas, njegov poglaviten namen pa je v svoje reprezentacije zajeti »resnični prostor sveta«, »kraljestvo resničnosti«. Kot rezultat tudi krajine pri Rikeju in Kosovelu postanejo nejasne in eluzivne entitete. — Krajine v modernistični umetnosti, kakor da se razpustijo, zdi se, da so navzoče le skozi svoje segmente, kot fragmentarna entiteta, in tako je pojem postulirane, hipotetične ali konceptualne krajine dosti primernejši za označitev modernistične literature, ki sporoča, kot pravi Eliot v pesmi Gerontion, »suhe misli v sušnem času«, ali pa, kot reče v Votlih ljudeh V, »med mislijo in realnostjo, med gibanjem in dejanjem«.
COBISS.SI-ID: 34498605