Poli(ε-kaprolakton) se uporablja v biomedicinske namene zaradi dobre biokopatibilnosti in biorazgradljivosti. Njegovo procesiranje s superkritičnim ogljikovim dioksidom predstavlja alternativo klasičnim metodam, ki zahtevajo uprabo toksičnih in nevarnih organskih topil. Opravila se je študija obnašanja poli(ε-kaprolakton)-a ob prisotnosti superkritičnega CO2. Analiziral se je vpliv superkritičnega CO2 na tališče in kristaliničnost polimera, merila se je topnost in difuzivnost plina v poli(ε-kaprolakton)-u ter se je opravila korelacija pridobljenih eksperimentalnih podatkov ob uporabo Sanchez–Lacombe enačbe stanja in PC SAFT modela. Superkritični CO2 se je nadalje uporabil uporabili za penjenje poli(ε-kaprolakton)-a v produkt za uporabo v tkivnem inženiringu ter so se opravile študije vpliva procesnih parametrov (temperatura, tlak) in topnosti plina v polimeru na njegovo morfologijo.
COBISS.SI-ID: 17407254
Raziskava je temeljila na pripravi biorazgradljivih alginatnih multi-membranskih aerogelov, pripravljenih s sol-gel procesom, ki bi bili primerni za nosilce pri oralni dostavi zdravilnih substanc. Sferični alginatni hidrogeli so bili pripravljeni z metodo ionskega zamreženja z uporabo CaCl2 in BaCl2 raztopin. Tako pripravljena jedra so bila ponovno dodana v alginatno raztopino, filtrirana s pomočjo sita in nato ponovno zamrežena s CaCl2 oz. BaCl2 raztopino. S ponavljanjem tega postopka so bili pripravljeni multi-membranski hidrogeli, po superkritičnem sušenju pa so nastali aerogeli. Preiskovan je bil vpliv števila membran na vsebnost substanc, nikotinske kisline in teofilina, in na njuno sproščanje iz nosilca. Določen je bil vpliv Ba2+ in Ca2+ kovinskih ionov pri tvorbi tridimenzionalne mreže, ki je vplivala na upočasnjeno sproščanje. Sproščanje nikotinske kisline je bilo podaljšano z dodajanjem membran in uporabo Ca2+ ionov za zamreženje. Nasprotno je bilo sproščanje teofilina upočasnjeno in podaljšano samo v primeru, ko so bili za zamreženje uporabljeni Ba2+ ioni. Z višanjem števila membran in BaCl2 koncentracije je sproščanje substance potekalo linearno. V primeru nikotinske kisline je z višanjem števila membran naraščala tudi vsebnost substance, pri teofilinu pa so bili glede na drugačno naravo modelne substance dobljeni nasprotni rezultati.
COBISS.SI-ID: 17119766
Namen raziskave je bil, da se raziščejo lastnosti polietilenov (PE) različnih gostot (nizka gostota, visoka gostota) pod tlakom CO2 in propana. Raziskali smo fazna ravnotežja za PE različnih gostot v prisotnosti CO2 in propana v odvisnosti od tlaka in temperature. Fazni prehod za PE pri atmosferskem tlaku smo izmerili z diferenčno dinamično kalorimetrijo (DSC). Fazne prehode polimerov v prisotnosti plinov smo določili z visokotlačno optično celico v tlačnem območju od 1 do 90 MPa. Ugotovljeno je bilo, da temperatura tališča za polietilen nizke gostote LDPE pada v prisotnosti CO2 oz. propana. Temperatura tališča za polietilen visokoe gostote (HDPE) v prisotnosti propana pada, medtem ko v prisotnosti CO2 temperatura tališča z naraščajočim tlakom narašča. Temperatura tališča za LDPE in HDPE se v prisotnosti propana zmanjša v povprečju za 10-20 K, medtem ko se v prisotnosti CO2 tališče za oba polimera nizke gostote zmanjša za cca. 5–10 K. Topnost in difuzivnost v superkritičnem CO2 za oba polimera nizke gostote (LDPE) in za polimer visoke gostote (HDPE) smo merili pri konstantni temperaturi 373 K v tlačnem območju od 2 do 30 MPa s pomočjo magnetne suspenzijske tehtnice (MSB). Podatke o topnosti smo uporabili za izračun binarnih difuzivnostnih koeficientov. Topnosti CO2 v polimerih naraščajo z višanjem gostote CO2. Difuzijski koeficient kaže močno osdvisnost od gostote in topnosti CO2. Vrednost difuzijskega koeficienta začne padati z naraščajočo gostoto in topnostjo CO2.
COBISS.SI-ID: 16830998