V prispevku je v obliki fonološkega opisa z inventarjem, distribucijo in izvorom fonemov predstavljen krajevni govor Dovjega (točka T195 Slovenskega lingvističnega atlasa in nekaterih sosednjih vasi pod Kepo in Golico na Gorenjskem). V članku so posebej izpostavljene tiste narečne značilnosti, v katerih se govori sosednjih gorenjskih vasi najbolj razlikujejo od govora Dovjega, npr. posebnosti v razvoju dolgih samoglasnikov, zlasti praslovanskega dolgega jata (npr. pléːjša ‘pleša’) in dolgega cirkumflektiranega o (npr. nòːus ‘nos’), oslabitev in onemitev kratkih naglašenih in nenaglašenih samoglasnikov (npr. sròːuta ‘sirota’) ter nekatere druge narečne poteze v razvoju soglasnikov, kot je npr. depalatalizacija ĺ v l and ń v n, različne asimilacije, disimilacije in diferenciacije (npr. -šč- ) -š-), mehčanje mehkonebnikov (npr. múːše ‘muhe’, drùːjga ‘drugega’). Fonološki opis, ki je nastal večinoma na osnovi zapisa dovškega krajevnega govora za Slovenski lingvistični atlas iz leta 1967, je dopolnjen s fonetičnimi zapisi narečnih besedil, posnetih pozimi 2013 na Dovjem in v Belci.
COBISS.SI-ID: 36054061
Narečno besedje, zbrano za SLA, kaže relativno visoko stopnjo prevzemanja iz stičnih jezikov in njihovih narečij. V morfološki analizi, ki je del komentarja k vsaki jezikovni karti v SLA, je pomembno natančno poznavanje izvora narečnega leksema, zato je v tem prispevku obravnavana metodologija določanja plasti mlajših romanizmov v slovenščini. Ti so prevzeti iz enega od novoromanskih idiomov v stiku s slovenščino, in sicer so to furlanščina, kolonialna beneška italijanščina in knjižna italijanščina. Ker ima izvorno isti romanski leksem v dotičnih novoromanskih idiomih zaradi divergentnega glasovnega spreminjanja v času lahko zelo raznolično glasovno podobo, so prav razlikovalne glasovne značilnosti mlajših romanizmov pogosto merilo za določanje njihovega izhodišča. Gre za temeljni prispevek k razumevanju sprejemanja mlajših romanizmov v slovenščini, saj nam prav za prevzemanje besedja iz teh jezikov manjka še marsikaj metodološkega, kar se je izkazalo ravno ob delu za Slovenski lingvistični atlas.
COBISS.SI-ID: 36795181
V prispevku je predstavljen krajevni govor Jelšan, ki je T156 Slovenskega lingvističnega atlasa na slovensko-hrvaški meji in v stiku s hrvaškim čakavskim narečjem. Spada v notranjsko narečje primorske narečne skupine, ki je po izvoru dolenjsko narečje, prekrito z mlajšimi primorskimi pojavi. Podrobneje je predstavljeno glasoslovje govora, njegove oblikoslovne posebnosti, pa tudi nekaj besedja, značilnega za to obmejno področje.
COBISS.SI-ID: 36793901