Ugotovili smo veliko genetsko diferenciacijo znotraj klada, najbolj presenetljivi pa sta dve ločeni evolucijski liniji; ena vključuje tri do sedaj prepoznane podvrste (N. steueri, N. liburnicus in N. subtypicus), druga pa (N. subtypicus, N. croaticus in N. dolichopus). N subtypicus in N. croaticus se morfološko močno razlikujeta, t.i. jezerski in dolgonogi ekomorf. Rezultati kažejo na to, da je v alopatriji radiacija neadaptivna, medtem ko v simpatriji prihaja do adaptivne radiacije, torej evolucije novih ekomorfov. Na osnovi teh rezultatov smo postavili delovno hipotezo, da je glavno vodilo prehoda iz predniškega jezerskega v ekstremno dolgonogi ekomorf kompeticija. Da bi testirali to hipotezo, smo pripravili študijo, ki vključuje filogenijo, evolucijsko modeliranje morfologije in modeliranje kompeticije in disperzije. Rezultati kažejo, da je prav kompeticija tista, ki je vodila v takšno močno morfološko diferenciacijo ene vrste znotraj kompleksa slepe postranice.
V zadnjem desetletju so številne raziskave pokazale, da so v vodnih podzemeljskih habitatih pogoste ozko razširjene kriptične vrste, ki se pogosto pojavljajo tudi le kot izolirane populacije. Predhodne raziskave vodnih podzemeljskih taksonov so pokazale, da heterogenost habitatov lahko vodi v speciacijo in da lahko iz razširjenosti predvidevamo na speciacijo. Testirali smo predikcijo, da so vrste, ki so razširjene v različnih povodjih in kraških območjih, pravzaprav skupine različnih vrst. Z uporabo treh neodvisnih molekulskih markerjev (COI, H3 in 18S) smo raziskali populacije slepih postranic iz rodu Niphargus v enajstih jamah v zahodnih Karpatih (Romunija). Rezulati so pokazali da 1) populacije, ki smo jih raziskovali pripadajo osmim različnim vrstam iz dveh popolnoma različnih filogenetskih kladov slepih postranic; 2) ozko endemne vrste so pravzaprav kompleksi morfološko podobnih vrst, ki jih brez uporabe molekulskih tehnik ni mogoče prepoznati. Za delimitacijo vrst smo uporabili naslednje kriterije: koncept monofilije, skladnost med mitohondrijsko in jedrno DNA in patristične razdalje. V okviru študije smo prediskutirali tudi koncept kriptičnih vrst in prispevek prepoznavanja novih vrst k regionalni biodiverziteti.
COBISS.SI-ID: 2943567
Podzemeljske živali so znane po njihovih močno evoluiranih fenotipih. So brez oči, depigmentirane in imajo v primerjavi s površinskimi sorodnki podaljšane okončine. Tradicionalno povečano dolžino anten in nog jamskih živali pojasnjujejo kot konsekvenco selekcije na ne-vidne čute in kot nekaj kar prispeva k povečani sposobnosti najti hrano v energijsko revnem okolju. Večinoma velja, da variacija v dolžini okončin med jamskimi vrstami izvira iz razlik v času, ko so vrste kolonizirale podzemeljski habitat. V tej študiji smo analizirali variacijo v dolžini okončin pri slepi postranici N. croaticus. Relativne dolžine okončin znatno variirajo med populacijami. Z uporabo multilokusne filogenetske analize smo pokazali ugnezdenost vrste znotraj visoko specializiranega kompleksa slepih postranic N. steueri in tako zavrnili časovno hipotezo. Raziskali smo tudi učinke in moč dveh okoljskih dejavnikov, vodnega toka in prisotnost kompetitorja N. subtypicus. Populacije v jamah s tekočo vodo imajo krajše okončine kot populacije v jezerih. Prisotnost sestrske kompetitorske vrste vodi v daljše okončine v stoječih vodah, medtem ko v tekoči vodi nima vpliva. Abiotski dejavniki imajo močnejši učinek v primerjavi z biotskimi. Velika variacija v dolžini okončin med sosednjimi populacijami kaže, da se morfologija jamskih členonožcev hitro spreminja in zato ne more biti uporabljena kot prediktor starosti vrste. Izgleda, da so dolge okončine bolj povezane z odsotnostjo vodnega toka in kot premik znaka (character displacement) ko so v simpatriji in kompeticiji z ekološko podobnimi vrstami kot pa neka generalna adaptacija na jamsko življenje.
COBISS.SI-ID: 3744591