Referat se ukvarja s prisotnostjo klasičnih protestantskih avtorjev v kranjskih baročnih knjižnicah. S tem namenom je bilo pregledanih nekaj najpomembnejših javnih in zasebnih knjižnih zbirk, na primer knjižnica škofovske rezidence v Gornjem Gradu, knjižnica škofa Tomaža Hrena, Javna oz. Semeniška knjižnica v Ljubljani, knjižnice članov Akademije operozov itn. Na podlagi lastništva teh knjig in osebnih vpisov njihovih lastnikov je mogoče določiti glavne značilnosti težavnega, toda plodnega dialoga (včasih konflikta) med katolištvom in protestantizmom, ki se je na Kranjskem po zlomu reformacije na začetku 17. stoletja preselil v intelektualno sfero in se ni prenehal razvijati do tolerančnega patenta leta 1781.
B.04 Vabljeno predavanje
COBISS.SI-ID: 32620077Marko Pohlin (1735–1801), pomemben član diskalceatskega reda na Kranjskem, je bil začetnik slovenskega narodnega in literarnega preroda, ki se je začel z izdajo njegove Kraynske grammatike leta 1768. Glavni cilj njegovega delovanja je bil prenova slovenskega jezika in književnosti, pa tudi izobraževanje slovenskih kmetov in kulturni napredek Kranjske. Pohlin si je z vsemi močmi prizadeval za vpeljavo slovenskega jezika v višje literarne, kulturne in družbene sfere. Med njegovimi nalogami je bila tudi vpeljava slovenskega izobraženskega pisma. Počasen začetni razvoj slovenskega pisma na Kranjskem in Štajerskem na začetku 17. stoletja se je namreč ustavil v 18. stoletju, ko so si domači izobraženci raje dopisovali v nemščini. Med 1781 and 1784 je Pohlin v slovenščino prevedel zbirko pisemskih primerov Briefe, nebst einer Praktischen Abhandlung von dem guten Geschmacke in Briefen, ki jo je leta 1751 prvič objavil znameniti nemški pesnik in pisatelj Christian Fürchtegott Gellert (1715–1769). Pohlina je spodbudil poljski prevod istega dela, izdan leta 1774 v Wrocławu, ki ga je imel na voljo v lastni knjižnici. Njegov namen je bil spodbuditi elegantno in sodobno pisanje pisem v slovenščini med kranjskimi izobraženci. Žal ni dokončal in objavil svojega obetavnega prevoda. Njegovo ambicijo je prevzel šele pesnik in slavist Janez Nepomuk Primic, ki je začel leta 1808 v pismih demonstrativno uporabljati slovenščino in ki je rotil Valentina Vodnika, Jerneja Kopitarja in druge korespondente, da sledijo njegovemu zgledu.
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 33213229