Razprava se ukvarja s kranjsko recepcijo knjig, ki sta jih v 16., 17. in 18. stoletju prepovedovala rimski Index librorum prohibitorum in dunajski Catalogus librorum prohibitorum. V ta namen je bila raziskana velika zbirka prepovedanih knjig različne provenience v Semeniški knjižnici v Ljubljani – bivšem glavnem mestu vojvodine Kranjske. V drugi polovici 16. stoletja so se Kranjci (bodisi katoliki bodisi protestanti) večinoma zanimali za kontroverzne verske knjige, natisnjene na protestantskem severu. Distribucijo tovrstnih tiskov je olajševalo ravnotežje moči med katoliškim vladarjem in protestantskimi deželnimi stanovi, ki je odložilo uveljavitev rimskega indeksa. Njegova moč je dosegla vrh šele leta 1600 in 1601, ko je posebna deželna komisija ponovno vpeljala katolicizem v večinoma protestantska mesta in tam občasno sežgala sporne teološke knjige (npr. Luthra, Melanchthona in Spangenberga), ki so bile na Indexu. Toda celo tedaj so prizanesli večini protestantskih biblijskih prevodov in komentarjev (npr. Pellicana, d’Étaplesa in Dalmatina), znanstvenih (npr. Sleidana, Hotmana in Wildenberga) in literarnih del (npr. Erazma, Frischlina in Hessa). Tako so po letu 1601 vse knjižnice (zlasti jezuitska v Ljubljani in škofovska v Gornjem Gradu) začele zbirati – med drugim − prepovedane knjige. V drugi polovici 17. in v 18. stoletja je moč indeksa slabela. Dotok prepovedanih knjig je narasel po koncu tridesetletne vojne, tj. po politični in verski stabilizaciji Evrope. Knjige so prihajale iz velikih tiskarskih in knjigotrških centrov katoliške (npr. Benetke, Lyon in Pariz) in protestantske Evrope (npr. Frankfurt, Köln, Amsterdam in Basel). Mnoge so napisali galikanistični pisci (npr. Maimbourg, de Thou in Roussel). Rasel je delež politično (npr. Machiavelli, Boccalini in Sarpi) in moralno spornih avtorjev (Boccaccio, Pallavicino, Descartes in Folengo).
COBISS.SI-ID: 35009581
Prispevek se ukvarja z motivom gradu v slovenski literaturi v »dolgem« 19. stoletju: od prvega zvezka pesniškega zbornika Pisanice (1779) do romana Visoška kronika (1919). Pregled se začenja ob izteku baroka, obravnava predvsem dela iz razsvetljenstva, romantike in realizma, ustavlja pa se pred moderno. Definiranih je pet različnih načinov, s katerimi so slovenski pesniki in pisatelji omenjeni motiv umeščali v svoja dela: grad kot sodobno prizorišče, zgodovinsko prizorišče, predmet kritike, nacionalni motiv in literarni simbol. Pokaže se, da so podobo gradu bistveno določili zlasti historizem, ljudsko izročilo, liberalizem in nacionalizem.
COBISS.SI-ID: 34807853