Gen POU5F1 zapisuje transkripcijski faktor OCT4, ki je eden ključnih regulatorjev pluripotentnosti. Njegovo prepisovanje, alternativni splicing in alternativno prevajanje, ki vodi do sinteze aktivnega jedrnega OCT4A, je dobro opisano. Precej manj je znano o prepisovanju njegovih psevdogenov, med katerimi so mnogi izredno podobni originalnemu OCT4A ter jih lahko izrazimo v ekspresijskem sistemu in vitro kjer, se tudi prevedejo v proteine. Uporabili smo RT-PCR, ki mu je sledila za določen psevdogen specifična restrikcijska analiza, kloniranje in sekvenciranje in tako ločili med OCT4A in transkripti psevdogenov 1, 3 in 4. Pokazali smo, da se izražanje OCT4 in njegovih psevdogenov spreminja med diferneciacijo hEMC, kar kaže na tesno povezavo med njimi. Pokazali smo tudi, da humane celice iz različnih tkiv izražajo le OCT4 psevdogene. Vendar pa lahko ekspresijo embrionalnega OCT4 sprožimo v odraslih diferenciranih celicah s posebnimi pogoji gojenja – z gojenjem pri nizkem odstotku kiska in dodajanjem rastnega dejavnika FGF2.
COBISS.SI-ID: 31179993
Med odkrivanjem mehanizmov, ki nadzorujejo imunsko aktivacijo in toleranco je v smislu časovnice odkritij imunska toleranca na drugem mestu. To je posledično določalo napredek v klinični translaciji terapevtskih protokolov, ki vključujejo dendritične celice (DC) in z njimi povezane protokole, namenjene tako za imunsko stimulacijo kot za zaviranje imunskih odzivov. Med tem, ko je v podatkovni bazi NIH (National Institutes of Health) registriranih več sto kliničnih študij, v katerih uporabljajo DC kot proti-tumorske vakcine, je le nekaj študij, ki vključujejo tolerogene DC v smislu negativnih vakcin. Ne glede na to dejstvo, zadnji napredki v predkliničnih in kliničnih študijah narekujejo povečano uporabo negativnih vakcin iz DC v bodoče. Sočasno s spoznavanjem mehanizmov, ki so povezani s toleranco pri transplantacijah je vloga DC pri tem nedvoumno ključna v povezavi z ostalimi akterji imunskega sistema. To je možno zaradi številnih, med seboj prepletenih mehanizmov in tolerogenih signalov, ki vključujejo regulatorne citokine in druge površinsko-vezane ali topne inhibitorne molekule in s tem povezane inhibitorne signalizacijske kaskade. Podrobno poznavanje omenjenih procesov bo nedvoumno pospešilo napredke klinične imunologije pri prenosu znanja iz laboratorija v kliniko. V tem članku bomo predstavili vlogo tolerogenih DC, kakor tudi najnovejša odkritja povezana z molekularnimi in celičnimi mehanizmi, ki oblikujejo ravnotežje med regulatornimi in efektorskimi imunskimi odgovori med transplantacijo organov.
COBISS.SI-ID: 3534449
Glioblastoma multiforme (GBM) je možganski tumor, ki povzroča visoko stopnjo umrljivosti – povprečno preživetje je 47 tednov. Zato želimo v prihodnosti izboljšati diagnostiko na tem področju z razvojem novih diagnostičnih, prognostičnih markerjev in biomarkerjev, ki označujejo odziv na zdravljanje, preferenčno takih, ki omogočajo analizo v periferni krvi. Cilj študije je določiti vpliv GBM na raven različnih proteinov v plazmi bolnikov. Materiali in metode: Uporabili smo komercialno dostopen nabor 656 protiteles s katerim smo analizirali vzorce plazme 17 zdravih prostovoljcev in jih primerjali s 17 vzorci plazme bolnikov z GBM. Rezultati:Identificirali smo 11 plazemskih proteinov, ki so statistično močno povezani s prisotnostjo GBM. Proteini pripadajo trem signalnim potem: signalne poti T-celic in imunski odziv, adhezija in migracija, kontrola celičnega cikla in apoptoza. Zato lahko identificiran set proteinov smatramo za potencialni diagnostični biomarker za GBM. Dodatno smo identificirali set 16 proteinov, ki so bili signifikantno povezani s preživetjem bolnikov z GBM. Protein GNAO1 (ang. Guanine nucleotide binding protein alpha) je bil povezan s prisotnostjo tumorja GBM in preživetjem bolnikov. Zaključek: Seti protiteles predstavljajo učinkovito orodje za preiskovanje vzorcev serumov bolnikov in iskanje potencialnih markerjev raka v majnših laboratorijskih eksperimentih. Vendar pa potrditev klinične uporabnosti teh biomrkerjev zahteva njihovo nadaljnjo ovrednotenje v večji študiji in na neodvisnem vzorcu bolnikov.
COBISS.SI-ID: 31525081
Obraba ali poškodba talusa je redka poškodba s široko izbiro ustreznega zdravljenja, ki pa redko omogoči popolnoma funkcionalno okrevanje. Poročamo o nevsakdanjem primeru zdravljenja, kjer je šlo za zelo resno poškodbo, ki smo jo zdravili na neobičajen način, saj je bolnik zavrnil sekundarno operacijo. Zdravili smo 16 letnega moškega belca s hudo poškodbo talusa, ki jo je spremljala tudi obsežna poškodba mehkega tkiva gležnja in noge. Zdravljenje je vključevalo urgentno mikrovaskularno reimplantacijo noge, microvaskularni prosti mišični reženj, uporabo trombocitnih rastnih faktorjev in začasno fiksacijo noge. Ponavadi se tako poškodbo zdravi z tibiocalcanealno artrodezo, vendar tega postopka nismo izvedli, saj je po uspešni prvi fazi zdravljenja bolnik naprotoval ponovni operaciji, ker je bila njegova noga popolnoma funkcionalna. Običjno bi take vrste poškodbo zdravili z amputacijo. Zaradi dobro izvedenega zdravljenja v prvih fazah po poškodbi pa je bil rezultat izjemno zadovoljujoč. Presenetljivo in v nasprotju z našimi pričakovanji so bili rezultati dobri tudi brez zatrditve. Bolnik je danes star 37 let in ima funkcionalno nogo tudi 21 let po poškodbi.
COBISS.SI-ID: 31775705
Za regeneracijo kostnega tkiva potrebujemo viabilne celice z osteogenim potencialom. Periodontalna kirurgija predstavlja možnost za pridobivanje majhnih vzorcev avtolognega tkiva iz katerega lahko izoliramo primarne celice. Naš cilj je bil ovrednotiti humano alveolarno kost kot vir avtolognih osteogenih celic. Alveolarno tkivo smo pridobili od 37 rutinsko operiranih pacientov. Primarne celice smo gojili in določali njihove rastne lastnosti, izražanje osteogenih markerjev, aktivnost alkalne fosfataze in tvorjenje kostnega matriksa ob diferenciaciji. Celice iz alveolarne kosti smo uspešno izolirali iz 30 od 35 vzorcev. Izkoristek ni bil odvisen od tega iz katerega mesta je bila pridobljena kost ali od starosti bolnika. V 80% primerov so se celice stabilno delile skozi vsaj osem pasaž in dosegle skupno število večje od 10(10) celic. Analize so potrdile stabilno izražanje markerskih genov za alkalno fosfatazo, osteopontin in osteokalcin v zgodnjih in poznih pasažah. V osteogenem gojišču so imele celice iz kasnejših pasaž povečano aktivnost alkalne fosfataze in so uspešno proizvajale zunajcelični matriks, kar kaže na fenotip zrelih kostnih celic. Primarne celicei z alveolarne kosti se robustno namnožujejo in vitro ter zadržijo osteogeni fenotip tudi med ekspanzijo v laboratoriju, kar kaže na to, da so uporabne kot avtologen vir celic za regeneracijo kosti in različne in vitro študije.
COBISS.SI-ID: 513984119