Knjiga prinaša izsledke raziskave slovenskogoriškega besedja iz pomenskega polja kmetija. Narečno besedje, ki poimenuje kmečko hišo, prostore in opremo v njej, gospodarska poslopja, kmečko dvorišče in orodje, je bilo zbrano po Vprašalnici SLA, ki obsega 232 vprašanj, v dvanajstih raziskovalnih točkah. Besedje je geolingvistično predstavljeno na 216 leksičnih kartah, obravnavani pa sta tudi njegova dokumentiranost in semantika v Murkovem in Pleteršnikovem slovarju ter v SSKJ. To besedje pri srednji in mlajši generaciji govorcev hitro tone v pozabo, zato je njegova predstavitev droben, a pomemben prispevek k ohranjanju slovenske jezikovne kulturne dediščine.
COBISS.SI-ID: 83732481
V zadnjih desetletjih prihaja do zamenjave kulturnih paradigem tudi v diskurzivnem kontekstu slovenske književnosti, iz česar med drugim izhaja prvi del avtoričine znanstvene monografije z naslovom Sodobnost, ki zajema iz zadnjih desetletij, njen drugi del Tradicija pa sega v čas pred in po drugi svetovni vojni; oba dela enovito izhajata iz skupnega okvira kratkih form, od kratke proze, feljtona in reportaže do pridige. Monografija tako prinaša nova spoznanja zlasti v smislu žanrskega umeščanja sodobne slovenske kratke proze, ki se generično navezuje na pretekle tradicionalne formalne določnice, pri čemer smo priča povezovanju preteklih ter sodobnih diskurzivnih praks.
COBISS.SI-ID: 85129217
V zadnjih dveh desetletjih raziskovanja slovenske narečne govorice se v središče raziskovanja ne postavlja več samo opazovanja jezikovnih zakonitosti, ampak tudi odnos govorcev do narečja in narečnega, odnos med samimi narečji in postavitev narečnega ob bok knjižnim zvrstem jezika. Omenjene raziskave poudarjajo, da se narečna, torej neknjižna govorica, ne pojmuje več kot nekaj negativnega, ampak kot pozitivno, kot prvi oz. materni jezik, v katerega je vsak govorec rojen. Knjižnega jezika se v šolskem sistemu običajno šele priučimo. Monografija poskuša delno zapolniti vrzel manjka analiz socialnozvrstnega zavedanja pri mladih (tudi ali predvsem na lokalni ravni), sploh kar zadeva razmerje knjižno proti neknjižnemu v različnih sporazumevalnih okoliščinah in govornih položajih, upoštevajoč osebno jezikovno identiteto. Iz analize osnovno- in srednješolskih učnih načrtov ter učbeniških gradiv lahko zasledimo narečje kot izhodišče za usvajanje knjižnega jezika; učenec/dijak loči med knjižnim in neknjižnim jezikom ter praktično obvlada okoliščine, ki narekujejo rabo prvega ali drugega, hkrati pa tudi spoznava narečje kot eno od socialnih zvrsti in značilnosti svojega/drugega narečja. Raziskava na vzorcu skoraj tisoč anketiranih je pokazala, učenci doma najpogosteje govorijo krajevni narečni govor; učenci s sokrajani (nevrstniki) govorijo predvsem narečno; učenci s sokrajani (vrstniki) govorijo predvsem narečno, včasih tudi sleng; učenci pri urah slovenščine najpogosteje govorijo knjižno ali pa se kaže težnja k približevanju h knjižni izreki; učenci v šoli pri urah drugih predmetov sta precej izenačeni raba knjižnega jezika in raba nadnarečne oblike govora, ki se približuje knjižni izreki; učenci v šoli s svojimi sošolci in z vrstniki najpogosteje govorijo v slengu; učenci z drugimi zaposlenimi na šoli najpogosteje težijo k rabi knjižnega govora; učenci menijo, da svoj krajevni govor obvladajo dobro ali zelo dobro; učenci imajo do svojega govora pozitiven odnos, še več, nanj so ponosni in ga radi uporabljajo.
COBISS.SI-ID: 85048321
Monografija se osredinja na vprašanje dvojničnega razvoja slovenskega knjižnega jezika v alpskem in panonskem jezikovnem prostoru. Predstavljeno je delo najpomembnejših vzhodnoštajerskih avtorjev, tudi Pleteršnika, Cafa in Miklošiča, ki so s svojim jezikoslovnim delom pomembno prispevali k razumevanju vzhodnoštajerskega jezika in vedenju o njegovi vlogi pri oblikovanju enotnega slovenskega knjjižnega jezika. Pomembno novo znanstveno spoznanje: na severovzhodu Štajerske je bila v 18. in 19. st. prisotna želja po jezikovni samostojnosti, tj. neodvisnost od kajkavščine in osrednje slovenščine, zato je starejša Riglerjeva ocena, da je pri tem šlo za »jezikovni separatizem«, preostra in jo je bilo potrebno ob današnjem poznavanju in razumevanju zgodovine slovenskega knjižnega jezika dopolniti ter popraviti.
COBISS.SI-ID: 84988673
Znanstvena monografija Ekokritika in literarne upodobitve narave prinaša teoretska izhodišča ekokritike, sorodnih disciplin ekološke literarne vede, kot so ekofeminizem, kulturna ekologija in ekološka estetika narave, terminološki aparat ekokritike, kultrurnoekološki funkcijski model književnosti ter prvine ekokritiške in ekofeministične analize literarnega besedila. V analitičnem delu monografije so z ekokritiškega vidika interpretirane reprezentacije in transformacije narave in okolja v izbrani slovenski pripovedni prozi od druge polovice 19. do sredine 20. stoletja, tj. pri Franu Erjavcu, Janezu Mencingerju, Josipu Stritarju, Pavlini Pajk, Ivanu Tavčarju, Ivanu Cankarju, Srečku Kosovelu, Miranu Jarcu, Vladimirju Bartolu, Prežihovem Vorancu in Ivanu Potrču.
COBISS.SI-ID: 85308929