Znanstveni monografiji Darje Koter (Slovenska glasba 1848-1918: COBISS ID 263983616 in Slovenska glasba 1918-1991) predstavljata novo celovito sintezo zgodovine glasbe na Slovenskem. Prva monografija zajema obdobje od druge polovice 19. stoletja, ko se je začela oblikovati slovenska nacionalna kultura, do konca prve svetovne vojne, ko je zaradi družbenopolitičnih sprememb prišlo do nove prelomnice v razvoju slovenske glasbe. Druga monografija obravnava čas od konca prve svetovne vojne, ko se začne obdobje zveze jugoslovanskih narodov, do leta 1991, ko je glasba dobila priložnost za razvoj v samostojni Sloveniji. Delo je zasnovano na podlagi splošnega, kulturnega in glasbenega zgodovinopisja. Avtorica razišče zgodovino slovenske glasbe v kontekstu temeljnih vprašanj slovenske kulturne zgodovine, v soodvisnosti z nacionalnimi in družbenopolitičnimi gibanji in njihovimi vplivi na razvoj glasbene umetnosti v vseh njenih razsežnostih. Ukvarja se z vsemi pomembnejšimi glasbenimi pojavi, kot jih kaže razvoj glasbenih ustanov, amaterskih društev, profesionalnih institucij ter opozori na soodvisnost ustvarjalnosti in poustvarjalnosti. Raziskava vključuje tako cerkveno kot posvetno glasbo,fenomen slovenskega zborovstva, razvoj glasbeno-gledaliških in instrumentalnih oblik, odlike glasbenih diletantov in ustvarjalnost v dobi meščanov, glasbo revolucionarnih časov in povojnih obdobij do leta 1991. Obravnava posamezne osebnosti in njihove umetniške dosežke, recepcijo pri strokovnem občinstvu in v političnih krogih. Dosežke slovenske glasbe obravnava v večkulturni perspektivi in jih umesti v evropski prostor. Znanstveni monografiji predstavljata nadgradnjo zadnjega zgodovinskega pregleda zgodovine glasbe na Slovenskem, ki je pred pol stoletja izšel v avtorstvu Dragotina Cvetka. Darja Koter je za obe monografiji prejela Mantuanijevo priznanje – najvišje priznanje, ki ga Slovensko muzikološko društvo bienalno podeljuje za muzikološke dosežke.
COBISS.SI-ID: 265605888
Znanstvena monografija Študije iz slovenskega modernizma po letu 1945 obsega devet analiz umetniških opusov izbranih likovnih umetnikov, predstavnikov slovenskega modernizma iz časa po letu 1945, vse do prehoda v postmodernizem ob koncu dvajsetega stoletja. V izbor so vključeni ustvarjalci s področja slikarstva: Zoran Mušič, Marij Pregelj, Ive Šubic, Vladimir Makuc, Jože Tisnikar, Janez Bernik, Zmago Jeraj, Živko Marušič in Marija Lucija Stupica. Monografija je zasnovana kot raziskava raznovrstnih praks, ki sodijo v polje slikarstva, od grafike, risbe, ilustracije do kolaža in asemblaža. Z osredotočenostjo na raznovrstne slikarske tehnike študije ponujajo primerjalno analizo različnih umetniških pristopov v slovenskem modernizmu druge polovice 20. stoletja. Hkrati omogočajo vpogled v specifične umetniške poetike in nakazujejo, kakšne so možnosti različnih metodoloških pristopov pri analizi umetniških opusov. Študije so v knjigi urejene po kronološkem zaporedju ustvarjenih opusov. Izbor predstavlja širok razpon modernističnih pozicij, od prozahodnega sledenja trendovski lirični abstrakciji, eksistencialistični figuraliki, informelu in popartu do izkazovanja regionalnih teženj, značilnih za slovenski prostor. Pregled značilnih predstavnikov modernizma zapolnjuje manko v produkciji temeljih monografskih študij na področju slovenske likovne umetnosti v zadnjih desetletjih.
COBISS.SI-ID: 254685184
Gašper Troha s pomočjo metod novega historizma in empirične literarne vede sistematično razišče korpus slovenskih dramskih besedil, nastalih v obdobju 1943–1990, in jih preuči z vidika odnosa do oblasti. Raziskavo kompleksnih razmerij in ravnovesij med dramatiko, gledališčem, oblastjo in publiko osredinja vprašanje: zakaj je socialistična oblast dopuščala uprizarjanje dramskih besedil, v katerih je močno prisotna družbena kritika in jih (na festivalih in drugod) tudi nagrajevala? Avtor s pomočjo tez Slavoja Žižka o utrjevanju družbenih vezi med oblastjo in ljudstvom izdela model krhkega ravnovesja med omenjenimi akterji, v katerega vsak od njih vstopa s povsem različnimi motivacijami. Ob tem poda tudi zgodovinski pregled slovenske dramatike druge polovice 20. stoletja, izdela njeno žanrsko tipologijo in na osnovi empiričnih podatkov o gledališkem občinstvu natančneje preuči njen družbeni vpliv. Razcvet dramske literature v tem času razlaga v navezavi na splošno slovensko kulturno zgodovino, razvoj evropske in svetovne literature ter slovenskega gledališča. Znanstvena monografija prinaša sociološko analizo slovenske dramatike in gledališča v drugi polovici 20. stoletja, ki širi dognanja na področju literarnih ved in teatrologije, sega pa tudi na druga področja humanistike (zgodovino, sociologijo kulture).
COBISS.SI-ID: 85277185
Skupna znanstvena monografija članov raziskovalne skupine evidentira ključne premike in inovacije, ki so se v slovenskih scenskih umetnostih po letu 1990 vzpostavili na stičišču različnih področij umetnosti, medijev in tehnologij, in jih opredeli s krovnim pojmom hibridnosti. Hibridni prostori umetnosti so obravnavani kot prostori vmesnosti, za katere je značilna nestrukturiranost izkušnje, ki izhaja iz razveljavljanja pravil, konvencij, navad in sprememb v fazah prehoda. Preučeni so kot odprt teritorij možnosti, na katerem heterogene umetniške prakse stopajo v nepredvidljive povezave z obstoječimi estetskimi kodi, družbenimi in kulturnopolitičnimi okoliščinami ter ekonomskimi interesi. Raziskava zajema značilne primere hibridnosti, vse od področja odrskega govora v gledališču do najbolj radikalnih praks, ki so se na področju scenskih umetnosti vzpostavile v vmesnem prostoru med tehnologijo, performansom in medicino. Pri tem evidentira nekatere nove žanre, načine reprezentacije, strategije produkcije in modele skupnosti, ki so izšli iz pozicij vmesnosti. Razprave ugotavljajo značilnosti sodobne umetnosti, ob tem pa zaznamujejo obrat od estetskega k postestetskemu ter nakazujejo premik poudarka s političnosti k ekonomski funkciji umetnosti.
COBISS.SI-ID: 265755136
Znanstvena monografija je poglobljena študija razmerja med umetnostjo in pravno sfero skozi zgodovinski pregled ter razčlembo temeljnih teoretskih konceptov in primerov sodobnih umetnostnih praks. Aldo Milohnić v prvem delu knjige razišče zgodovinske procese avtonomizacije pravne sfere ter normativni okvir človekovih pravic in vladavine prava. Drugi del raziskave se osredotoča na kategorijo »avtonomne umetnosti«. V tem kontekstu razpravlja o avtorju kot kulturnem in produktivnem delavcu, o položaju umetnika v sistemu prava ter o nastanku in učinkih avtorske pravice. To je področje, ki mu pravna sfera posveča posebno pozornost zavoljo velikega pomena avtorskopravne zakonodaje in prava intelektualne lastnine za razvoj produkcijskega načina sodobnega kapitalizma. Sestavni del raziskave je tudi analiza izbranih primerov sodobnih umetnostnih praks, ki ponujajo empirično gradivo za teoretski premislek o razmerju med umetnostjo, pravom in ekonomijo. Med drugim vpelje tudi inovativni koncept »umetniške imunitete«, ki je bil že v procesu nastajanja knjige deležen velike pozornosti v znanstvenih krogih na področju študijev scenskih umetnosti in nadaljnjih raziskav. Znanstvena monografija zapolnjuje vrzel na področju interdisciplinarnega raziskovanja specifičnega razmerja med umetnostjo in pravom. Kot taka bo pomembna spodbuda za prihodnje raziskave na obravnavanih področjih. Izvirnost študije je v njeni raziskovalni metodologiji in zlasti v uravnoteženi kritiki procesa avtonomizacije družbenih sfer prava, ekonomije in umetnosti. V tem smislu je monografija popolna novost v slovenskem prostoru, obenem pa tudi precejšnja redkost v mednarodni humanistiki.
COBISS.SI-ID: 283802624
Članek preuči identitetno krizo nacionalnih festivalov, ki se v času globalizacije soočajo s pritiski internacionalizacije. Uvodoma opredeli vlogo nacionalnega festivala v razliki z mednarodnim in se osredotoči na vprašanje: kako razumeti proces internacionalizacije in ga integrirati v koncept nacionalnega festivala, ob tem pa se izogniti promoviranju standardizirane kulturne produkcije in spodbujanju nacionalnih stereotipov? Internacionalizacijo nacionalnih festivalov obravnava z vidika medkulturnosti in pokaže, da je na nacionalnih festivalih smiselno spodbujati razvoj specifičnosti v matičnih okoljih, jih predstaviti mednarodnemu občinstvu in tako omogočiti (domači in mednarodni) publiki medkulturno izkušnjo. Avtorica zagovarja tezo, da lahko nacionalni festivali odigrajo tudi pomembno vlogo pri izgradnji evropskega kulturnega prostora, saj odločilno prispevajo k premoščanju vrzeli med evropskim javnim prostorom in institucionalnimi praksami nacionalnih okolij, v katerih delujejo. To prikaže na primeru dveh slovenskih nacionalnih festivalov, Borštnikovega srečanja in Tedna slovenske drame. Študija je objavljena v tematskem bloku Theatre Festivals and their Audiences v reviji Theater, v katerem gledališki raziskovalci preučijo izzive, s katerimi se gledališki festivali v Evropi in svetu spoprijemajo v dobi globalizacije in predstavijo strategije, s katerimi sooblikujejo družbeni prostor.
COBISS.SI-ID: 3201883
Raziskava razmerja med fiktivnim in realnim v performansih slovenske skupine Via Negativa izhaja iz predpostavke, da na prepoznavanje fiktivnega in realnega odločilno vpliva gledalčevo dejanje zaznavanja. Članek zagovarja tezo, da izmenjava med elementi fikcije in realnosti poteka v dveh, med seboj povsem različnih konceptih reprezentacije: teatralnosti in absorpcije. To sta dva nasprotna pojma za opredeljevanje odnosa med predstavljeno podobo in gledalcem. Natančneje sta pojasnjena na osnovi Diderotovih razprav o gledališču in slikarstvu. Ti se izkažejo kot produktivni za argumentacijo teze tudi zato, ker pričajo, da teatralnost in absorpcija vsaka na svoj način vključujeta gledalčev subjektivni vložek v tisto, kar se kaže kot fiktivno ali realno. Natančna analiza izbranih performansov skupine Via Negativa pokaže, da je realno kot táko (to je avtentičnost realnega, ki se potrjuje v identiteti s samim seboj) nemogoče doseči. V pogledu gledalca se realno vedno razkrije skozi neke vrste reprezentacijo. Kot ugotavlja tudi Alain Badiou, je avtentičnost realnega mogoče predstaviti samo skozi vlogo dozdevka, maske ali fikcije. Članek je izšel v posebni številki revije Nordic Theatre Studies z naslovom Poetics of Playing: Fictionality, Reality and Playing in between, v kateri je delovna skupina The Theatrical Event (v okviru International Federation for Theatre Research), objavila izsledke raziskave o igri kot enem temeljnih konceptov uprizoritvenih umetnosti (performing arts). Skupina se je osredotočila na preučevanje vmesnih prostorov med igralci in gledalci, fizično prisotnostjo in utelešenjem, realnim in fiktivnim ter ponudila metodologije za preučevanje igre v sodobnih uprizoritvenih praksah, ki razširjajo tradicionalno razumevanje igre in kulture igranja.
COBISS.SI-ID: 3854939
Estetika odrskega govora in vrednotenje igralskega govora sta se v gledališki zgodovini spreminjala. V članku se ukvarjamo z akustičnimi značilnostmi odrskega govora prve polovice 20. stoletja. Analizirali smo štiri dramske monologe v govorni interpretaciji dveh hrvaških in dveh slovenskih gledaliških prvakinj tega časa. Akustična analiza posnetega materiala je pokazala, da so izraziti zvočni elementi: hitre menjave intonacije, intenzitete govora in podaljšano trajanje vokalov, kar so tipične lastnosti gledališke govorne estetike prve polovice 20. stoletja. Raziskava je pomemben prispevek ne samo s stališča proučevanja govorjenega umetnostnega jezika in fonetike, pač pa tudi s stališča raziskave medkulturne in mednacionalne sodelovalne dinamike Slovencev in Hrvatov v prvi polovici 20. stoletja. Študija je objavljena v znanstveni monografiji, ki se ukvarja z proučevanjem govora in fonetično-fonoloških procesov v slovanskih jezikih, in tako relevantno prispeva k uveljavljanju raziskovanja umetniškega govora v slovanskem prostoru.
COBISS.SI-ID: 51137122
Prispevek obravnava pomen kulture in migracijskih tokov za trajnostni razvoj mest. V prvem delu avtor razpravlja o kontroverznih povezavah med kulturnimi vrednotami in ekonomskimi vrednostmi v okviru t. i. kulturne revitalizacije mest, v drugem pa pojme, ki se pogosto pojavljajo v »mainstream« raziskavah kulturnih politik (kulturne in kreativne industrije, kreativna mesta ipd.), sooča z bolj univerzalnim konceptom »pravice do mesta« (Lefebvre, Harvey in drugi). Po tej umestitvi v teoretski kontekst aktualnih razprav, avtor predstavi ključne izsledke raziskave o pomenu in vlogi priseljenskih skupnosti za urbani in kulturni razvoj Ljubljane. Osrednji del članka je posvečen analizi položaja priseljenskih skupnosti v urbani in medkulturni geografiji mesta ter predsodkom in stereotipnim predstavam o priseljencih, ki se nenehno pojavljajo v medijih in javnih razpravah. Razpravo sklene pregledna predstavitev dveh izpostavljenih primerov civilnodružbenega aktivizma v Ljubljani (Avtonomni kulturni center Metelkova in Socialni center Rog). Poglavje je objavljeno v znanstveni monografiji, ki osvetljuje vlogo nacionalnih in manjšinskih kultur pri ekonomskem, političnem in družbenem razvoju transnacionalnih formacij, med njimi Evropske unije.
COBISS.SI-ID: 1014381
Kako občinstvo vrednoti gledališče in ples? In kako se te vrednote razlikujejo pri subvencioniranih, ljubiteljskih in komercialnih predstavah? Članek obravnava ta vprašanja s pomočjo raziskave, ki je bila izvedena spomladi leta 2014 med več kot 1800 gledalci gledališča in plesa v regiji Tyneside v severovzhodni Angliji, kakor tudi v vzporednem nizu fokusnih skupin. Te metode, ki omogočajo obsežno primerljivost, se uporabljajo drugod po Evropi v okviru projekta STEP - Projekta za raziskovanje evropskih gledaliških sistemov, ki ga vodi delovna skupina sociologov gledališča. Raziskava je pokazala dva niza vrednot, ki jih dosegajo predstave; eden je bil skupno merilo kakovosti predstav, medtem ko je drugi opisal vrednote, specifične za subvencionirana dela. To omogoča artikuliranje splošne vrednosti umetnosti in posebne vrednote, ki jih subvencije (poskušajo) zagotoviti. To ima posledice tako za razumevanje kulturne vrednosti kot tudi za kulturno politiko, saj razlika med obema skupinama vrednot ni povsem čista. Prav tako smo ugotovili, da ljubiteljsko gledališče sodeluje v istem vrednostnem sistemu, vendar z večjim poudarkom na zvestobi in povezanosti v skupnosti. Razprava se zaključi z metodološkim premislekom o uporabi kvantitativnih metod v gledaliških študijah. Razprava je izšla v tematski številki revije Cultural Trends z naslovom Cultural Value: Empirical Perspectives, v kateri so objavljene analize kulturne vrednosti umetniških stvaritev, opravljene s pomočjo empiričnih raziskovalnih metod. Te pomembno dopolnjujejo kvalitativne metode za vrednotenje kulture (ki jih v umetnosti in humanistiki sicer najpogosteje povezujejo s teoretskimi obravnavami ali umetniškimi oblikami posameznih tradicij), obenem pa dopolnjujejo tudi kvantitativne metode s področja ekonomije. Empirične raziskave umetnosti so lahko kontroverzne, saj je empirično pogosto razumljeno kot merjenje, ki nastopa v polju trženja. A prav s pomočjo empiričnih metod, ki izhajajo iz tradicij humanistike, je mogoče pokazati pomankljivosti kulturnih politik, praks in z njimi povezanega znanstvenega dela: zanimanja za lokalne skupnosti, v okviru katerih deluje podpora kulturi. Razprava poleg ocene vrednosti gledališča v regiji Tyneside prinaša metodologije za natančno ovrednotenje gledaliških praks tudi drugod po svetu.
COBISS.SI-ID: 3948379