Dr. Jože Pučnik (1932–2003) je najznamenitejši povojni slovenski politični disident. V srednješolskih letih e je sam prvič soočil z nedemokratičnostjo povojnega jugoslovanskega režima. Tik pred maturo mu je razredni profesorski zbor za leto dni prepovedal opravljati maturo. Pritožil se je na ministrstvo za prosveto, ki je izključitev podaljšalo na štiri leta. Pučnik se je odločil za služenje vojaškega roka, maturo pa je smel opravljati šele po odsluženi vojaščini. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je študiral filozofijo in primerjalno književnost. Po diplomi leta 1958 so Pučnika na oddelku za filozofijo zaposlili kot asistenta. Zaradi člankov, zlasti članka v Reviji 57 z naslovom Naša družbena stvarnost in naše iluzije, v katerem je kritično ocenil družbene razmere, je bil jeseni istega leta aretiran. Pučnik se je januarja 1958 vključil v Zvezo komunistov, a bil še istega leta izključen. S Pučnikom so se jeseni 1958 ukvarjali različni politični forumi in organi pregona. Konec oktobra 1958 so ga priprli in v naslednjih mesecih v ljubljanskem zaporu intenzivno zasliševali. Okrožno sodišče v Ljubljani ga je marca 1959 obsodilo na 9 let strogega zapora. Pučnik naj bi ustanavljal skupino oseb, ki naj bi imela namen zrušiti oblast delovnega ljudstva. Prav tako naj bi Pučnik s pisano besedo delal sovražno propagando proti državni in družbeni ureditvi. Pučnika so po sodbi namestili v mariborsko kaznilnico. Ob splošni amnestiji leta 1961 so mu kazen znižali na sedem let, po petih letih zapora pa je bil leta 1963 pogojno odpuščen. Vrnil se je v Ljubljano in objavil razpravo O dilemah našega kmetijstva. Članka z naslovom O metodah in perspektivah družbenega delovanja, zaradi katerega je bil obtožen in obsojen, ni uspel objaviti. Pogojni izpust je bil preklican. Še enkrat je moral v zapor, tokrat na Dob. Dvajset mesecev je preživel v samici. Ko se je po odsluženih dveh letih zapora vrnil na svobodo, je neuspešno iskal zaposlitev. Po emigraciji v Zvezno Republiko Nemčijo se je ustalil v Hamburgu, kjer se je preživljal kot pomožni delavec v cinkarni in pristanišču. Ob delu se je vpisal na univerzo v Hamburgu, študiral sociologijo, filozofijo in pedagogiko ter študij leta 1971 končal z doktoratom. Dobil je mesto docenta za sociologijo na Univerzi v Lüneburgu, kjer se je leta 1989 upokojil kot višji akademski svetnik. V drugi polovici osemdesetih let se je Pučnik ponovno vključil v politiko in od 1989 vodil Socialdemokratsko zvezo. Soustanovil je večstrankarsko gibanje Demos, ki ga je tudi vodil. Demos je zmagal na prvih demokratičnih volitvah aprila 1990 in opravil zgodovinsko vlogo – vpeljal formalno demokracijo in leta 1991 izpeljal osamosvojitev Slovenije. Leta 1993 se je posvetil preiskovalni parlamentarni komisiji o povojnih pobojih. Izdelal je poročilo, ki je odličen temelj za nadaljevanje iskanja sprave.
D.10 Pedagoško delo
COBISS.SI-ID: 36433453Mednarodna razstava, ki je bila pripravljena v sodelovanju s člani Platforme evropskega spomina in vesti ter javnih in nevladnih institucij in organizacij, ki preučujejo dediščino totalitarizmov v Evropi, želi javnost ozavestiti in izobraziti o najhujših zločinih, ki so jih v Evropi v 20. stoletju zagrešile totalitarne diktature, ter ponazoriti njihove zgodovinske povezave, da bi podprla temeljne človekove pravice in preprečila ponovni vzpon katere koli oblike totalitarne oblasti v prihodnosti. Razstava vsebuje statistične podatke o civilnih žrtvah mednarodnih zločinov, zagrešenih po ukazu vodstva totalitarnih režimov – holokavsta in drugih genocidov, vojnih zločinov, množičnih pobojev, deportacij in prisilnega preseljevanja, etničnega čiščenja, usmrtitev in zapornih kazni zaradi političnih prepričanj, prisilnega dela itd. Kjer je to mogoče, je narava totalitarnih struktur moči ponazorjena s številom članov totalitarne stranke in pripadnikov tajne policije. Tam, kjer je znano, je navedeno tudi število ljudi, ki jim je uspelo pobegniti iz držav ter povzetek sodnega pregona storilcev po koncu režima. Poleg statističnih podatkov so prikazani obrazi nekaterih glavnih političnih vodij in vodilnih izvršnih funkcionarjev organizacij ali enot, ki nosijo odgovornost za različne oblike kršenja človekovih pravic. Slovenija je kot edina predstavila značilnosti vseh treh totalitarizmov 20. Stoletja, tj. fašizma, nacizma in komunizma.
F.28 Priprava/organizacija razstave
COBISS.SI-ID: 35369261Nekateri zgodovinarji, pravniki in politologi v Sloveniji, pa tudi na Koroškem, neprestano trdijo, da so Britanci jugoslovanske begunce, ki so maja 1945 iskali zatočišče na Koroškem, izročili Titovim četam na podlagi sklepov velikih sil na konferencah v Jalti in v Potsdamu. Prispevek kaže, da v Jalti sploh niso govorili o vračanju jugoslovanskih beguncev, temveč zgolj o boljšem izvajanju Tito-Šubašićevega sporazuma, ki je bil podpisan na otoku Visu 16. junija 1944. Predmet jaltskih repatriacijskih pogodb med Sovjeti in Britanci oz. Sovjeti in Američani – kasneje so podobne pogodbe podpisali tudi Francozi in Belgijci –, sploh ni bila repatriacija Jugoslovanov. In sporazum sklenjen v Potsdamu obravnava le vračanje nemških prebivalcev. Jugoslovanske begunce na Koroškem, ki niso bili obveščeni o svojih pravicah v okviru Ženevske konvencije, so Britanci izročili jugoslovanski vojski. Pri tem so se posluževali prevare. Beguncem so namreč rekli, da bodo premeščeni v britansko cono v Italiji (Palmanova). Jugoslovanske vojaške enote in civilisti, ki so pobegnili v Italijo, prav tako v britansko cono, pa niso bili izročeni. Razlog za izročitev je torej potrebno iskati na Koroškem. Dne 17. maja je brigadir Toby Low [6. oklepna divizija] izdal ukaz, da se naj čimprej izroči vse jugoslovanske državljane na Koroškem jugoslovanski vojski. Skliceval se je na ukaz z dne 14. maja, ki ga je iz Caserte poslal general Brian Robertson v odsotnosti feldmaršala Aleksandra. Ukaz feldmaršala Alexandra nekaj ur pozneje, ki je vseboval diamentalno nasprotno navodilo, namreč premestitev vseh Hrvatov in jugoslovanskih disidentov na območje "District One“ ("Distone") v Italiji, pa je popolnoma ignoriral. Do danes se tudi v zgodovinopisju premalo upoštevajo pogajanja med britansko in jugoslovansko vojsko na Koroškem maja 1945 in 19. in 20 maja sklenjeni sporazumi, ki so (so)odločilni za izročitev. Z lahkoto se zgodovinarji in pravniki izogibaju vprašanju, ali je kakšna kavzalna povezanost med umikom jugoslovanskih čet iz Koroške in izročitvijo beguncev.
B.04 Vabljeno predavanje
COBISS.SI-ID: 35562797V referatu je avtorica po predstavitvi poškodovane miselnosti, ki jo je povzročil komunizem, predstavila slovenski primer. Poudarila je, da ni bilo jasnega reza med totalitarnim režimom in demokratičnim sistemom. Država ni doživela nobene lustracije, tajna politična policija ni bila razpuščena, večina arhivskega gradiva je bila uničena, nihče ni bil kaznovan zaradi zločinov, ki jih je povzročil. V referatu je bilo poudarjeno, da se morajo vse žrtve totalitarnih režimov obravnavati na enak način. Ćrtve morajo doživeti pravico. Bistveno pa da je, da uporabimo temno stran naše skupne zgodovinske izkušnje kot izobraževalno orodje za spodbujanje človekovih pravic, temeljnih svoboščin, vladavino prava in drugih vrednot, na katerih temelji naša družba.
B.04 Vabljeno predavanje
COBISS.SI-ID: 36239917Katoliška cerkev je bila za komunistični režim sovražnik številka ena od konca vojne do osamosvojitve. Glavni represivni organ oblasti je bila tajna politična policija (Ozna, UDV, SDV), ki je predstavnike Cerkve in vidne vernike ter njihove bližnje nadzorovala, zasliševala in jih marsikoga z zbranim, s skonstruiranim in z lažnim gradivom prisilila k sodelovanju. Do leta 1951 je celo vodila kazensko preiskavo. Do konca je kršila človekove pravice in odločala o usodi t. i. nasprotnikov. Arhiv tajne policije je glavni vir za razumevanje preganjanja Cerkve med letoma 1945 in 1990.
B.04 Vabljeno predavanje
COBISS.SI-ID: 36184877