Članek skuša prikazati del doslej malo raziskanega dogajanja v medvojni okupirani Ljubljani v letih 1941 in 1942 – revolucionarno nasilje. Gre za obdobje, ko je Komunistična partija Slovenije v Ljubljani preko »Osvobodilne fronte« (OF) in njene »eksekutive« Varnostno-obveščevalne službe« delovala kot »država v državi« in je bilo spričo tako rekoč vsakodnevnih napadov na civilno prebivalstvo s strani oboroženih revolucionarnih oddelkov (varnostnikov VOS in partizanov) življenje prebivalstva še toliko bolj oteženo. V prispevku je na podlagi arhivskih dokumentov in druge literature predstavljeno število žrtev in časovnica revolucionarnega nasilja v Ljubljani v obdobju od julija 1941 do konca oktobra 1942, ko na tem območju še ni bilo delujočih oboroženih protirevolucionarnih oddelkov (vaških straž in ljubljanske varnostne straže). Na podlagi zgoraj predstavljenih dejstev je razvidno, da je revolucionarna stran v obdobju od julija 1941 do konca oktobra 1942 izvedla napade, atentate ali ugrabitve na 207 oseb, od tega je bilo do konca oktobra 1942 kar 173 oseb tudi ubitih. Med temi je bilo 161 civilistov oz. nevojaških oseb ter 12 partizanov in partizanskih dezerterjev. Med žrtvami revolucionarnega nasilja na ljubljanskem območju gre v tem obdobju od 173 ugotovljivih primerov povzročitelja smrti za 90 primerov smrti (53%), ki so jih povzročile partizanske enote in za 80 primerov smrti (47%), ki so jih izvršili pripadniki VOS, tri smrtne žrtve pa so povzročili komunisti že v času, ko še ni deloval niti VOS niti partizanske enote. Prvi so delovali v središču mesta oz. na območju znotraj bodeče žice, v ljubljanskih predmestjih in vaseh neposredno ob mestu (izven bodeče žice) pa so revolucionarno nasilje povzročale partizanske enote. Če se osredotočimo na Ljubljano znotraj bodeče žice, ugotovimo, da je revolucionarna stran v obravnavanem obdobju ubila 8 okupatorjevih oseb, od tega tri vojake, tri italijanske policijske agente, enega šoferja nemške razmejitvene komisije in eno italijansko fašistko. Za primerjavo naj navedemo, da je revolucionarna stran na tem območju v istem času umorila kar okoli 80 Slovencev.
B.06 Drugo
COBISS.SI-ID: 85195777Mir, demokracija, svoboda, varnost, stabilnost, pravna država itd, niso preprosto dani ali vklesani v kamen. Te vrednote je treba aktivno iskati in graditi ter jih ne jemati kot samoumevne. Po svetu so nastala številna nova krizna žarišča, medtem ko zahteva globalizacija našo skrb ne le na lokalnem nivoju, ampak tudi pri stabilnosti širše regije in območja. Okrepiti moramo občutek aktivnega državljanstva in voljo za izvajanje demokratične kulture med mladimi. To nam omogoča doseči potrebno raven tolerance za medsebojno spoštovanje, sobivanje in empatijo. Četrt stoletja po padcu železne zavese je jasno vidno, da so nekateri deli evropske politike nagnjeni k ponavljanju totalitarnih in avtoritarnih vzorcev iz preteklosti. Tako demokracija, kot tudi evropski spravni proces kot predpogoj za demokratično prihodnost, sta ogrožena. Izobrazba je ključni dejavnik v teh procesih. Platforma evropskega spomina in vesti in Študijski center za narodno spravo sta bila zelo aktivna na področju izobraževanja (projekti, konference, izobraževalna gradiva itd). Bistveno je uporabiti temno stran naše skupne zgodovinske izkušnje kot orodje izobraževalnega procesa za spodbujanje spoštovanja človekovih pravic, temeljnih svoboščin, pravne države in drugih vrednot, na katerih temelji naša družba.
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 38517037Slovenija je edina država EU, ki še ni izvedla lustracije. Opozicijski predlog o lustraciji je bil zavrnjen z večino glasov poslancev v parlamentu. Med drugo svetovno vojno so Slovenijo okupirali Nemci, Italijani in Madžari. Poleg odpora proti okupaciji je potekala tudi državljanska vojna. Komunistična partija je ustanovila Osvobodilno fronto ter razglasila odlok, da je mogoč upor proti okupatorjem le pod vodstvom Osvobodilne fronte. Kazen zaradi kršenja določil odloka je bila smrtna. Komunisti so začeli pobijati protikomunistično usmerjene Slovence. Po drugi svetovni vojni so zaradi strahu pred novim režimom množice beguncev zapustile Slovenijo in se predale britanski vojski v Avstriji. Po koncu druge svetovne vojne, maja in junija 1945, je bilo ubitih več kot 130.000 ljudi na ozemlju Republike Slovenije. V Slovenijo so jih vrnili Britanci med 18. in 24. majem 1945 in za njimi se je izgubila vsaka sled. Okoli 15.000 umorjenih je bilo slovenske narodnosti, ostali pa so bili Hrvati, Srbi in Nemci. Več kot 620 prikritih množičnih grobišč so našli v Sloveniji doslej. Izvensodne umore na slovenskem ozemlju po drugi svetovni vojni lahko pravno opredelimo kot zločine proti človeštvu in genocid. Marca 2009je bilo odkrito eno največjih množičnih grobišč (po ocenah 3.500 žrtev), in sicer v zapuščenem rudniku Huda jama. Po osamosvojitvi Slovenije sta bili vloženi samo dve obtožnici zoper domnevne storilce. Obe sta bili zavrnjeni zaradi pomanjkanja dokazov. Danes se soočamo s ponovno rabo komunističnih simbolov.
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 38682669Od jeseni 1941 naprej se v Sloveniji razvija še druga raven dogajanja: poleg okupacije in odpora proti okupaciji je tukaj tudi raven komunistične revolucije ter protikomunističen odpor, ki ga vodijo predvsem predstavniki predvojnih legalnih strank. Torej: vzporedno z vojno tujih sil proti Jugoslaviji in s tem tudi proti slovenskemu ljudstvu, je izbruhnila še državljanska vojna Slovencev proti Slovencem. Prilaščanje monopola oz. izključne pravice OF do odpora je zastrupilo ozračje med Slovenci v času, ko bi bilo nujno združevanje vseh sil proti okupatorju – tako socialističnih, kot krščanskih in liberalnih. 16. 9. 1941 so bili na III. zasedanju Vrhovnega plenuma OF v Ljubljani sprejeti naslednji odloki: „Sklep Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte slovenskega naroda, da se konstituira v Slovenski narodni osvobodilni odbor“, „Odlok Slovenskega narodno osvobodilnega odbora o vključenju slovenskih partizanskih čet v narodno-osvobodilne partizanske oddelke Jugoslavije”, „Odlok Slovenskega narodnega osvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in in združitev” ter „Odlok SNOO o narodnem davku” in „Posojilo svobode”. Posebnega pomena in daljnosežni so bili predvsem prvi trije odloki. Vrhovni plenum OF se je preimenoval v „Slovenski narodni osvobodilni odbor“ in razglasil prepoved delovanja vseh organizacij in odporniških skupin izven Osvobodilne fronte. Poleg sklepa o monopolizaciji in vključevanju partizanskih enot, je imel daljnosežne posledice še „Odlok slovenskega narodnega osvobodilnega odbora (SNOO) glede zaščite slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev”, ki je uvajal strog disciplinski in kazenski sistem. Ta odlok je bil temelj t. i. „revolucionarnega sodstva“ in to vse do Uredbe Vrhovnega štaba NOV in POJ 24. maja 1944 o vojaških sodiščih, ki je pričela veljati 30. avgusta 1944. Določbe s 16. septembra 1941 so bile na drugem zasedanju SNOO 1. novembra istega leta poglobljene s še sedmini točkami – 21. decembra so končno dodali še točki 8 in 9. Teh devet določb je veljalo kot „9 temeljnih točk” OF.
B.06 Drugo
COBISS.SI-ID: 38309933