Med drugo svetovno vojno je na Slovenskem potekalo več različnih procesov, ki so se tesno prepletali: odpor proti okupatorju, kolaboracija, revolucija in protirevolucija. Območje slovenske prestolnice Ljubljane je bilo izhodišče medvojne odporniške in revolucionarne dejavnosti ter s tem povezanega nasilja. Pod izrazom revolucionarno nasilje razumemo nasilje, ki so ga med drugo svetovno vojno izvajale vojaške in druge oboroževalne skupine pod odločujočim vplivom komunistične pratije. V okviru svojega delovanja so pogosto izvajale nasilje tudi nad civilnim prebivalstvom. V Ljubljani in njeni neposredni okolici je bilo revolucionarno nasilje najintenzivnejše v prvi polovici leta 1942, ko so bile žrtve bodisi civilisti bodisi orožniki. Žrtve so izgubile življenje v Ljubljani in predmestju na domovih, na cestah in v gozdovih v neposredni bližini mesta. Revolucionarna stran je svojim žrtvam očitala sodelovanje z okupatorjem in izdajstvo, vendar so bile te obtožbe pavšalne in le v redkih primerih so držale. Po nastanku vaških straž v ljubljanski okolici in Ljubljanske varnostne straže v samem mestu, ki jih je v samoobrambi in z dovoljenjem okupatorskih oblasti organiziral predvojni tradicionalni tabor, pa se status žrtev revolucionarnega nasilja in kraj njihove smrti spremenita. Tako so bili v letih 1943 do maja 1945 žrtve revolucionarnega nasilja iz Ljubljane večinoma oboroženi pripadniki protirevolucionarne strani (vaški stražarji, slovenski četniki, domobranci), ki pa so bili ubiti bodisi v spopadih s partizani bodisi ustreljeni kot ujetniki. V letu 1945 pa je zlasti zaradi povojnih množičnih umorov pripadnikov domobranske vojske (npr. na Teharjah, v Kočevskem rogu, Hudi jami) mogoče zaznati občuten porast žrtev revolucionarnega nasilja tudi v Ljubljani.
COBISS.SI-ID: 282058240
Demos je bil glavni akter demokratizacijskih in osamosvojitvenih procesov v Sloveniji. Prve reformne procese je pod pritiskom nove politične javnosti izvajala še stara nomenklatura (ustavne spremembe septembra 1989 in prvo spremenjeno volilno zakonodajo konec 1989), po prevzemu oblasti na prvih demokratičnih volitvah pa je temeljite reforme, ki so spremenile značaj sistema vodila in izvajala Demosova oblast. Razen redkih izjem izrazitega pakta (sodelovanja) med obema elitama, ki bi označeval način prehoda v Sloveniji, ni bilo. Mnogokrat ga je stara elita zavirala. V primeru razoroževanja slovenskih oboroženih sil v okviru Teritorialne obrambe pa najnovejši dokumenti dokazujejo svojevrstno kolaboracijo z jugoslovansko vojaško in politično oblastjo. Pravi prelom so bile prve demokratične volitve 1990. Stara elita je do takrat sprejela nekatere reforme, ki so bile rezultat pritiska nastajajoče se slovenske demokratične javnosti. Potem ko je demokratična opozicija prišla na oblast in začela s temeljitimi reformami, pa z njo stara politična elita ni konstruktivno sodelovala. Delni izjemi sta plebiscit in vojna za Slovenijo. Vse bolj pereče je postalo vprašanje, ali naj bo osamosvojitev dejanska ali pa le navidezna. Ključne odločitve v takratnem parlamentu so bile marca in aprila 1991 sprejete izključno z glasovi Demosovih poslancev. Čistega preloma v Sloveniji ni bilo, ker je stara elita izvedla nekatere za nadaljnjo demokratizacijo nujne reforme, pa tudi, ker se je v Sloveniji, gledano v celoti, v različnih družbenih podsistemih zamenjal premajhen del elit. Procesi liberalizacije so soustvarjali politično okolje, v katerem je začela nastajati politična opozicija. Najprej je bila leta 1988 ustanovljena stanovska Slovenska kmečka zveza, nato pa leta 1989 še Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Slovensko krščansko socialno gibanje, Zeleni Slovenije, Slovenska obrtniška stranka, Slovenska obrtniško-podjetniška stranka in Sivi panterji. Pomembno programsko vlogo pri modernizaciji slovenskega političnega prostora ima Majniška deklaracija, ki je povzela zahteve nastajajoče opozicije o samostojni državi slovenskega naroda, samostojnem odločanju o meddržavnih povezavah, spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, uveljavitvi demokracije in političnega pluralizma ter družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo. Odmevi na Majniško deklaracijo so bili siloviti. Nasproti majniški deklaraciji je stara elita pripravila svojo, t. i. Temeljno listino, ki je še vedno pristajala na jugoslovanski državni okvir in samoupravni socializem. Demos je v svojih glavnih namerah uspel, kljub temu, da ga niso ustrezno obravnavali mediji, ni imel ustrezne zaslombe v gospodarstvu, pa tudi ne v državni upravi in ne v represivnih organih oblasti, razen v slovenski vojski in do neke mere v policiji. Za uspešno izpeljano tranzicijo oziroma bolj popolno in utrjeno demokratizacijo pa mu je zmanjkalo tako časa kot politične moči.
COBISS.SI-ID: 76805889
Damjan Hančič je prišel do presenetljivih spoznanj tako glede obsega nasilja kot tudi števila civilnih žrtev, ki jih je povzročila revolucionarna stran, to se pravi partizanske enote, Varnostno-obveščevalna služba (VOS), Vojska državne varnosti (VDV) in Organizacija za zaščito naroda (OZNA). Že kmalu po začetku vojne leta 1941 se pojavijo prvi primeri revolucionarnega nasilja, tako so npr. 22. julija 1941 na cesti med Tacnom in Šmartnim trije v gozdu skriti komunisti obstrelili slovenskega orožnika Franca Žnidaršiča, kar se je v času komunističnega povojnega režima slavilo kot »Dan vstaje«. Začne se tudi taktika nesmiselnih žrtev, katere posledica je nemški požig vasice Rašica septembra istega leta, na začetku leta 1942 pa uničenje Dražgoš. Avtor ugotavlja, da se je VOS na Gorenjskem zaradi nemškega nasilja organizirala sorazmerno pozno, namreč šele leta 1943, tako da so najprej partizanske enote prevzele obveščevalne in varnostne naloge. Pobile so številne dejanske in namišljene ideološke nasprotnike. Revolucionarno nasilje se je leta 1942 stopnjevalo, posebno pa potem, ko je nemško nasilje nekoliko popustilo, tako da je leta 1944 doseglo svoj medvojni vrhunec. Po koncu vojne se je sicer nasilje nadaljevalo in doseglo svoj absolutni vrhunec, vendar to obdobje ni bilo predmet raziskave, kljub temu pa je avtor na koncu svoje raziskave dodal še seznam medvojnih in povojnih žrtev oborožene protirevolucije na Gorenjskem do sredine poletja 1945. Monografija vsebuje tudi seznam vseh znanih medvojnih civilnih žrtev revolucionarnega nasilja na Gorenjskem in nudi dober pregled žrtev na posameznih območjih. Vsebuje pa tudi prikaz konkretnih primerov, tako npr. umor duhovnika Srečka Hutha oktobra 1943 na poti na Koprivnik, umor industrialca Rada Hribarja in njegove žene Ksenje na gradu Strmol pri Cerkljah začetek januarja 1944, umor predvojnega župana Št. Vida Karla Erjavca junija 1944 in druge. Raziskava temelji na sedaj znanih in dostopnih arhivskih virih, pričevanjih in literaturi, tudi emigrantski. Seveda številke niso dokončne, ker ni izključeno, da se bodo odkrile še dodatne žrtve na podlagi dosedaj neznanih virov. Zelo dragocena so pričevanja, fotografije, predvsem pa tudi dokumenti v prilogi.
COBISS.SI-ID: 270243072
Študijski center za narodno spravo je izdal znanstveno monografijo z naslovom Slovenia in 20th Century: The Legacy of Totalitarian Regimes. V njej je 17 avtorjev z različnih znanstvenih, strokovnih področij osvetlilo številne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter druge značilnosti totalitarnih sistemov, ki jih je Slovenija doživela v 20. stoletju, in njihove posledice. Za tri vsebinske sklope - »Reflections«, »Facts« in »Legacy« - so člani programske skupine pripravili naslednje prispevke: dr. Andreja Valič Zver: »Democracy is Fragile: Importance of Searching for the Truth«; dr. Tamara Griesser Pečar: »September 16, 1941: The Outbreak of Civil War«, dr. Andreja Valič Zver: »War and Revolution: Slovenia 1941–1945«, dr. Damjan Hančič: »The Origins of the Communist Revolution and the Civil War in Slovenia in 1941–1942«; dr. Renato Podbersič: »A Different Perspective: The Revolution’s Violence in Slovenia, 1941–1945«; dr. Damjan Hančič, dr. Renato Podbersič, dr. Andreja Valič Zver: »National Report of the Crimes of Communism in Slovenia«; dr. Mateja Čoh Kladnik: »Farmers – the Class Enemies in Slovenia in the Decade after World War II«; Neža Strajnar: »How the Establishment of the Yugoslav-Italian Border in 1947 Affected the Lives of People in the Border Area – Case Study of Goriška Brda«; dr. Tamara Griesser-Pečar: »The Secret Police after the Tito-Stalin Break« in Jelka Piškurić: »Images of the Past: Remembering Socialism«.
COBISS.SI-ID: 288126208
V znanstveni monografiji Brezpravje »v imenu ljudstva« so objavljeni prispevki o represivnih ukrepih komunistične partije od leta 1941 do osamosvojitve Slovenije, ki so privedli do številnih najhujših kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V ospredju so temeljne značilnosti razvoja vojaškega sodstva med drugo svetovno vojno, organizacija in vzpostavitev pravosodnega sistema po koncu vojne ter značilnosti političnih in montiranih sodnih procesov.
COBISS.SI-ID: 285670400