Razmere na Primorskem med drugo svetovno vojno so bile drugačne kot v drugih pokrajinah Slovenije oz. predvojni Dravski banovini. Primorska je bila namreč mednarodno priznano ozemlje Kraljevine Italije, in oblasti nikoli niso dovolile, da bi tam delovale posebne neitalijanske vojaške formacije. Italijanska država je namreč že ob zasedbi slovenskih krajev ob koncu prve svetovne vojne jasno pokazala, da je to ozemlje dobila v trajno posest in začela tudi načrtno italijanizacijo. Politične skupine na Primorskem so imele pred očmi razmere v t. i. Ljubljanski pokrajini pod italijansko zasedbo, kjer se je že leta 1942 vnel spopad med partizansko in protikomunistično stranjo. Zato so skušale narediti vse, da bi na Primorskem preprečile podobno bratomorno vojno. Njihovo gledanje na nastale razmere kot tudi gledanje posameznikov pa je bilo precej različno, še zlasti glede tega, kako se soočiti s partizanstvom oz. Osvobodilno fronto, ki je v končni posledici tudi na Primorsko prinašala komunizem. Primorci so partizansko delovanje čutili bolj posredno, predvsem kot maščevanje Italijanov za izvedene partizanske akcije. O začetkih komunistične revolucije na Primorskem lahko rečemo, da so primeri neposrednega revolucionarnega nasilja do pomladi 1943 redki. Pred kapitulacijo Italije je na širšem goriškem območju najbolj odmeval umor Iva Brica, uglednega kristjana in predvojnega protifašista iz Dornberka. Po ukazu partizanskih oblasti sta ga v začetku junija 1943 med košnjo na travniku pokončala mladoletna fanta. Neposredno partizansko nasilje pa se je okrepilo sredi leta 1943, še zlasti po kapitulaciji Italije jeseni 1943. Zaostrila se je komunistična sestavina t. i. narodnoosvobodilnega gibanja, kar je s t. i. drugo fazo revolucije vodilo v uresničevanje revolucionarnega prevzema oblasti, in to z značilnostmi sovjetskega sistema, kar je posledično vodilo v vse večje revolucionarno nasilje tudi na (severnem) Primorskem, ki je jeseni leta 1943 in sredi leta 1944 doseglo vrhunec. V zvezi s preučevanjem revolucionarnega nasilja na Slovenskem in posledično tudi na Primorskem je treba izpostaviti, da so se med drugo svetovno vojno na Slovenskem izvajali hkrati okupacija, upor proti okupatorju, kolaboracija, revolucija in protirevolucija. V posameznih konkretnih oblikah nasilja se je lahko prepletalo hkrati več prej omenjenih vidikov, zato je marsikdaj zelo težko razčleniti in ugotoviti natančno karakteristiko nasilja. V primerih revolucionarnega nasilja na Primorskem, na primer aretacij in umorov ideoloških nasprotnikov, je bila med storilci široka in pisana združba: posamezne partizanske enote, terenci, vosovci, pripadniki Vojske državne varnosti (VDV) ali kar posamezniki, ki so si sami vzeli pravico nastopanja v imenu partizanskega gibanja. Treba je tudi razlikovati med usmrtitvami brez sodbe partizanskih vojaških sodišč, kjer je največkrat šlo za umore, in t. i. justifikacijami oz. usmrtitvami na podlagi sodb partizanskih vojaških sodišč, ki so začela delovati sredi leta 1943.
COBISS.SI-ID: 36806445
Po »protifašističnem zboru« je od 9. do 11. oktobra 1943 potekal prvi politično motivirani proces, ki je bil izjemno pomemben za razvoj kazenskega prava in pravosodja v nastajajoči komunistični Jugoslaviji. Bil je vzorec za podobne povojne montirane procese. Tuji in domači javnosti naj bi pokazal, kako demokratično deluje »ljudska oblast«, hkrati pa naj bi odvrnil pozornost od grozljivega dogajanja za kulisami, kjer so likvidirali nekaj sto ideoloških nasprotnikov. Ujetnike, ki so jim sodili na Kočevskem procesu, so skrbno izbrali. Obtožili so jih izdaje naroda, organiziranja »bele« in »plave garde« ter odgovornosti za umore. Komunisti so preprosto predpostavljali, da je vsaka nekomunistična ali celo protikomunistična enota izdajalska organizacija. Proces se je končal s šestnajstimi smrtnimi obsodbami in štirimi obsodbami na prisilno delo. Postopek proti enemu izmed obtožencev je bil izločen.
COBISS.SI-ID: 38086445
V članku avtor predstavi nasilne dejavnosti komunistično-revolucionarne strani med drugo svetovno vojno na območju osrednje Slovenije. Južni del tega območja (Dolenjska, del Notranjske, Bela krajina, Ljubljana) je med vojno sprva pripadal italijanskemu okupacijskemu območju, severni del (Gorenjska) pa vsa leta vojne nemškemu. Težišče prispevka je v prikazu primerjave časovnice in razvoja pojavnih oblik revolucionarnega nasilja med območjem italijanske in nemške okupacije, ki sta ju revolucionarno nasilje in posledično državljanska vojna od vseh slovenskih pokrajin najbolj prizadela.
COBISS.SI-ID: 38085933
Po koncu druge svetovne vojne je oblast razvoj kmetijstva in položaj kmetov usmerjala in urejala s številnimi administrativnimi ukrepi, ki so sprožili nezadovoljstvo in upor kmetov. Posledica so bili tudi številni sodni procesi proti kmetom, ki so se začeli jeseni 1945. Sodišča so obsodila največ kmetov na podlagi Zakona o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže, in sicer zaradi neizvajanja odkupov in obveznih oddaj, črnih zakolov, zaradi špekulativnega nakupa in prodaje blaga množične potrošnje. Sodišča so kmetom sodila tudi zaradi zanemarjanja obdelovanja zemlje, obnavljanja inventarja in vzreje živine, utaje obdelanih površin in pridelanih pridelkov ter neplačevanja davkov. Kmetje so bili obsojeni tudi zaradi kaznivih dejanj proti zadrugam in zadružnemu premoženju ter zato, ker so (naj bi) bili člani in podporniki ilegalnih skupin.
COBISS.SI-ID: 38085421
Pri spremembi oblasti ali njenem poizkusu in podreditvi družbe novemu redu je najprej na vrsti sprememba prava, še posebej kazenskega. Novi družbeni red se namreč v osnovi želi oddaljiti ali popolnoma odmakniti od prejšnjega. Revolucija namreč pomeni popolno spremembo ali preobrat. Medtem ko sta bila namen narodnoosvobodilnega boja (NOB) oborožen boj zoper okupatorja in revolucija (v obliki prevzema oblasti) ali pa je bila revolucija le stranski produkt oboroženega boja zoper okupatorja, kot trdijo nekateri, je revolucionarna oblast z namenom izvedbe revolucije in zaščite pridobitve NOB že med vojno sprejela številne pravne akte predvsem s področja kazenskega prava. Pri tem se zastavlja vprašanje legalnosti in legitimnosti revolucionarnih organov, revolucionarnega prava oz. revolucije. Vsaka revolucija je z vidika veljavnega pravnega reda nelegalna, ker krši veljavni pravni red. Tako so nelegalni tudi revolucionarni organi in revolucionarno pravo, ki ga sprejmejo. Lahko pa je revolucija legitimna (stvarno upravičena), če zasleduje načelo pravičnosti in je v skladu s splošnimi, takrat veljavnimi civilizacijski normami.
COBISS.SI-ID: 38085677