Med drugo svetovno vojno je na Slovenskem potekalo več različnih procesov, ki so se tesno prepletali: odpor proti okupatorju, kolaboracija, revolucija in protirevolucija. Območje slovenske prestolnice Ljubljane je bilo izhodišče medvojne odporniške in revolucionarne dejavnosti ter s tem povezanega nasilja. Pod izrazom revolucionarno nasilje razumemo nasilje, ki so ga med drugo svetovno vojno izvajale vojaške in druge oboroževalne skupine pod odločujočim vplivom komunistične pratije. V okviru svojega delovanja so pogosto izvajale nasilje tudi nad civilnim prebivalstvom. V Ljubljani in njeni neposredni okolici je bilo revolucionarno nasilje najintenzivnejše v prvi polovici leta 1942, ko so bile žrtve bodisi civilisti bodisi orožniki. Žrtve so izgubile življenje v Ljubljani in predmestju na domovih, na cestah in v gozdovih v neposredni bližini mesta. Revolucionarna stran je svojim žrtvam očitala sodelovanje z okupatorjem in izdajstvo, vendar so bile te obtožbe pavšalne in le v redkih primerih so držale. Po nastanku vaških straž v ljubljanski okolici in Ljubljanske varnostne straže v samem mestu, ki jih je v samoobrambi in z dovoljenjem okupatorskih oblasti organiziral predvojni tradicionalni tabor, pa se status žrtev revolucionarnega nasilja in kraj njihove smrti spremenita. Tako so bili v letih 1943 do maja 1945 žrtve revolucionarnega nasilja iz Ljubljane večinoma oboroženi pripadniki protirevolucionarne strani (vaški stražarji, slovenski četniki, domobranci), ki pa so bili ubiti bodisi v spopadih s partizani bodisi ustreljeni kot ujetniki. V letu 1945 pa je zlasti zaradi povojnih množičnih umorov pripadnikov domobranske vojske (npr. na Teharjah, v Kočevskem rogu, Hudi jami) mogoče zaznati občuten porast žrtev revolucionarnega nasilja tudi v Ljubljani.
COBISS.SI-ID: 282058240
Iz strahu pred komunističnim nasiljem ob koncu druge svetovne vojne maja 1945 je Slovenijo zapustilo 275 duhovnikov, med njimi tudi prof. Anton Strle. Jugoslovanska vojska ga je zajela pri Železni kapli, ga prepeljala v koncentracijsko taborišče Šentvid, kjer je bil tudi del vrnjenih iz Vetrinja. Izpustili so ga že pred amnestijo julija 1945 brez obsodbe po nalogu Ozne mesta Ljubljana. Ponovno je bil aretiran julija 1947, ko je opravljal službo stolnega vikarja. Avgusta 1947 je bil obsojen na pet let odvzema prostosti s prisilnim delom in tri leta izgube aktivne in pasivne volilne pravice zaradi družbeno nevarnega in protiljudskega delovanja. Kazen je prestajal v Novem mestu, v Ljubljani, v Mariboru, v Žalah in Medvodah. Oktobra 1956 je bil na okrajnem sodišču v Ljubljani ponovno obsojen, tokrat na šest mesecev in plačilo stroškov kazenskega postopka zaradi žalitve državljanov in vzbujanja verske nestrpnosti. Pri obeh sodbah so bile ugotovljene bistvene kršitve kazenskega postopka ter določb kazenskega zakonika. Vrhovno sodišče je leta 2013 v obeh primerih ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jih je vložil Strletov zakoniti zastopnik ljubljanski nadškof dr. Anton Stres
COBISS.SI-ID: 7064410
Zaradi strahu pred komunistično represijo je maja 1945 275 slovenskih duhovnikov in redovnikov zapustilo svojo domovino in zbežalo v tujino, skupaj s številnimi katoličani, predstavniki in podporniki tradicionalnih predvojnih strank ter člani Slovenskega domobranstva. Največ se jih je zateklo v britansko okupacijsko cono na Koroškem. Že v drugi polovici maja so Britanci slovenske domobrance predali Titovi vojski. Večina domobrancev je bilo umorjenih, končali so v množičnih grobiščih po Sloveniji. Z njimi je iz taborišča Vetrinj šlo v smrt 14 kaplanov. Katoliška cerkev v Sloveniji je bila namreč sovražnik številka ena, in je to tudi ostala do padca komunizma leta 1990. Okoli 62 škofijskih duhovnikov je po nekaj dneh nadaljevalo pot v Trbiž (Italija), večina jih je pa ostala na Koroškem, mnogi še vrsto let. Delno so živeli v taboriščih in so duhovno oskrbovali svoje rojake, dokler niso prejeli dolgoročne vize za določene države – med drugim za ZDA, Kanado, Argentino. Deloma so bili duhovniki tudi nastanjeni v različnih župniščih in drugih cerkvenih ustanovah in so pomagali pri župnijski pastoralni oskrbi. Nekateri od teh so ostali na Koroškem za vedno in so bili inkardinirani v Krško škofijo, drugi pa so dobili nova delovna mesta po Evropi, v Severni in Južni Ameriki. Med njimi je bil tudi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, ki je bil vse do novembra 1947 gost v škofiji, preden se je izselil preko Salzburga in Švice v Združene države Amerike. Na Koroškem nekateri niso sprejeli slovenskih duhovnikov z odprtimi rokami, tudi ne v cerkvenih krogih. Celo v stolnem kapitlju so jim nekateri kanoniki nasprotovali. Tudi koroški Slovenci so bili razdeljeni. Medtem ko so mnogi radi pomagali, so jim drugi, ki so stali na strani Osvobodilne fronte za Koroško in bili pod močnim vplivom komunistov, nasprotovali. Poleg tega so v taborišča prihajali odposlanci iz Slovenije z nalogo, da z lažnimi obljubami pregovorijo begunce, da se vrnejo v svojo domovino. V središču spora je bila tudi Mohorjeva bratovščina. Dolgoletni ravnatelj Mohorjeve, Janko Hornböck, je še leta 1985 zapisal: »Težko je živeti in delati na meji.« Pojasnil je, da se Mohorjeva bori na treh frontah: na nemški, komunistični in včasih tudi na emigrantski. Komunisti so poskušali ovirati delo Mohorjeve bratovščine in zrušiti sodelovanje in zaupanje med Mohorjevo in emigracijo.
COBISS.SI-ID: 515701900
Avtorica v prispevku predstavi, kako je Uprava državne varnosti (UDBA) spremljala delovanje slovenske emigracije v begunskih taboriščih v Avstriji in ga povezala z delovanjem ilegalnih skupin v Sloveniji. Komunistična oblast je ilegalne skupine prikazovala kot enega glavnih nasprotnikov novega sistema. Njihovo delovanje je označila kot široko organizirano politično, vojaško in versko gibanje ter ga povezala z delovanjem slovenske politične in vojaške emigracije v begunskih taboriščih v Avstriji in s tujimi obveščevalnimi službami. Oktobra 1945 je bil v vojaškem taborišču St. Johann v bližini Salzburga ustanovljen Glavni obveščevalni center. Njegova najpomembnejša naloga je bila vzpostaviti mrežo obveščevalnih centrov v begunskih taboriščih. UDBA je bila prepričana, da so ti centri ustanavljali ilegalne skupine in jih pošiljali v Slovenijo, da bi delovale proti komunističnemu sistemu.
COBISS.SI-ID: 38036781
Prispevek obravnava metodološka vprašanja, s katerimi se je avtorica srečala pri snemanju in analizi pričevanj za raziskavo o vsakdanjem življenju v socializmu. Prvi del prispevka je namenjen vprašanjem glede izbire raziskovalne metode in snemanja pričevanj. Avtorica pri tem opiše, kakšne so bile njene izkušnje s terenskim delom, kako se je oblikoval odnos med njo in pričevalci ter kako so različni dejavniki vplivali na dinamiko pričevanja. Drugi del prispevka se ukvarja s tistimi vprašanji, ki se nanašajo na vsebinsko analizo, pri čemer se avtorica sprašuje, kakšna je pravzaprav podoba preteklosti, ki izhaja iz pričevanj. Vidimo lahko, da so spomini in razmišljanje o preteklosti refleksija na osnovi individualnih izkušenj, hkrati pa so močno odvisni tudi od trenutne vpetosti pričevalca v okolje in prostor. Iz zbranih pričevanj vidimo, v kakšni meri so na naracije vplivali okolje, iz katerega pričevalci izhajajo, družinske zgodovinske izkušnje, čas gospodarske krize in družbenega nezadovoljstva, v katerem so posnetki nastali, ali vpetost v širši družbeni okvir, kjer imajo pomembno vlogo tudi različni javni diskurzi. Raznoliki pogledi na preteklost, ki so nastali zaradi teh dejavnikov, so pomembno gradivo za razumevanje družbenih procesov v socializmu in postsocializmu, pri tem pa je nujna njihova znanstvena obdelava.
COBISS.SI-ID: 3329396