V svojem zapisu iz 60-ih let prejšnjega stoletja je komunikolog in politolog Dallas Smythe zapisal, da so bili politični kandidati spremenjeni v blaga, področje politike pa je postalo namenjeno potrošnji, tako kakor zabava. Nekaj desetletij kasneje je Schiller (1984) primerjal politiko z oglaševanjem; politične kandidate volilcem »prodajajo« na podoben način kot milo. Crouch (2004) je pred kratkim prišel do podobnih zaključkov, ko je politike primerjal z lastniki trgovin, ki bi storili vse, da ohranijo svoje podjetje. Najina raziskava se osredotoča na politično sfero, v njej pa avtorja analizirava, do kakšne mere je krepitev blagovne logike, ki temelji na instrumentalnem razumu, vstopila tudi v delovanje slovenskih političnih strank. S pomočjo etnografske raziskave, ki analizira, kako politični akterji in akterke dojemajo demokracijo, državljanstvo, javno (mediatizirano) komunikacijo in volivce, analizirava, na kakšne načine se parlamentarna demokracija (s tem ko oponaša kapitalistične odnose) spreminja v instrumentalizirano tehnokratsko vladanje, izpraznjeno demokratične vsebine (gl. Blumler, Crouch, Habermas). Raziskava izhaja iz kritične teorije (kritika instrumentalnega uma in komodifikacije) ter Bourdieujeve teorije družbenih polj (1991/2003; 2005). Empirični del temelji na poglobljenih intervjujih, opravljenih z generalnimi sekretarji slovenskih parlamentarnih in zunajparlamentarnih strank. V prispevku razmejiva a) na kakšen način struktura in delovanje političnega polja omejuje agense; b) kako logika relativno avtonomnega polja omejuje agense in kako to logiko izkoristijo, kadar pridobivajo glasove; c) kako se politične stranke razlikujejo v sprejemanju »pravil igre« racionaliziranega zbiranja glasov. Ali res ni alternative, kot je trdila Margaret Thatcher?
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 33467229Predavanje naslavlja vprašanje, v kolikšni meri se načela in predpostavke participativne kulture realizirajo znotraj institucionalne politike v digitalnem kontekstu in v kakšnem razmerju so z izkušnjami in pričakovanji mladih kot uporabnikov in nastajajočih »digitalnih državljanov«. Odgovore na dileme so v predavanju ponujene skozi ilustracijo dveh empiričnih študij: kvantitativne analize spletnih mest slovenskih političnih institucij in poglobljenih intervjujev z mladimi na manjšem pilotskem vzorcu. Študija izhaja iz raziskovalne teze, da so nujni pogoji za realizacijo potencialov participativne digitalne kulture vidni v medsebojni povezanosti komunikacijskih poti med političnimi akterji in državljani v obliki medsebojnega sodelovanja, izmenjave stališč in pobud ter so-kreacije vsebin. Analiza podatkov pa nakazuje nasprotno; da se v digitalnih političnih prostorih v večji meri lahko realizirajo tiste skupine državljanov, ki politično participacijo razumejo zamejeno v bolj konvencionalne oblike (kot so volitve,referendumi itd) , državljanstvo pa razumejo kot dolžnost. Bolj aktivne, mnenjske in inkluzivne oblike politične participacije, značilne za participativno kulturo, pa so v digitalnem kontekstu znotraj etablirane politike trenutno manj prisotne oz v praksi skorajda zanemarljive.
B.04 Vabljeno predavanje
COBISS.SI-ID: 33746013Koncept državljanstva je po sebi protisloven in izključujoč koncept, saj je v procesu nacionalizacije (T. H. Marshall) izgubil svoj politični potencial. Nacionalna država z vsemi svojimi postulati reducira državljanstvo na članstvo v nacionalni skupnosti, kar proizvaja izključitev vseh drugih (ne-članov). Takšno pojmovanje je spodleteli poskus vzpostavitve političnega subjekta. Menim, da moramo o državljanstvu premišljevati kot o političnem konceptu, kot ga opredeljujejo med ostalim: H. Arendt, É. Balibar, J. Habermas, S. Mezzadra in v Sloveniji M. Pajnik in A. Kurnik. O državljanstvu moramo razmišljati kot o aktivnem delovanju v javnem prostoru, kot vita activa: državljanstvo se nanaša na mišljenje in delovanje kot javno in ne kot zasebno početje (I. Kant), in se ukvarja s posluhom za svet, kot odgovornost za prihodnje generacije, ki bodo podedovali stanje v svetu. Na ta način tudi prakticiranje državljanstva ni zasebna dejavnost maksimiranja sreče temveč sodelovanje na temeljih skrbi za vse. (Arendt) Politika državljanstva je v komunikativnem sodelovanju aktivnih ljudi, ki delujejo v javni razpravi. (Habermas) Izumiti moramo nov koncept državljanstva, kjer načini pripadnosti, temeljijo na razvoju državljanstva, in ne obratno (Balibar). To vključuje pravico do vstopa in prebivanja, dela, izobraževanja, političnega sodelovanja v katerikoli državi za vse, a ne kot (neo) liberalno načelo "proste izbire", temveč, kot resnično razširjanje in spoštovanja človekovih pravic, ki zahteva uravnoteženje pravic vseh državljanov_k, ki živijo v določeni državi (skupnosti), in tako predstavlja temeljno etično zahtevo po radikalni politični enakosti. To nakazuje na dejstvo, da je državljanstvo prej proces, praksa, aktivnost kot zaključena forma. Je vedno v nastajanju in vedno odvisno od tistih, ki ga soustvarjajo/mo.
B.03 Referat na mednarodni znanstveni konferenci
COBISS.SI-ID: 1115757