Postindustrijske družbe se soočajo s premikom v ‘stilih’ državljanstva, ki jih označujejo generacijske razlike. Namesto percepiranja državljanstva v tradicionalnem okviru obveznosti, zlasti mlajše generacije pozicionirajo državljanstvo bliže praksam (samo)delovanja in (samo)aktualizacije, ki dajejo prednost neinstitucionalnim oblikam razumevanja in udejanjanja politike. Z razvojem interneta so se prakse državljanskega delovanja spremenile in pojavili so se novi vzorci komuniciranja - področje alternativnih medijev je en tak primer -, medtem ko je figura političnega akterja še vedno relativno ozko opredeljena z akterjem institucionalne politike. To poglavje je odgovor na potrebo po premisleku o novih oblikah politične participacije v njihovem odnosu do alternativnih medijev, za procese demokratizacije družb za sedanjost in prihodnost. Razpravljamo o alternativnih medijskih projektih, s posebnim poudarkom na razvoju v srednji in vzhodni Evropi, analiziramo njihov pomen in potencial za avtonomno delovanje posameznikov in skupin, članov in članic politične skupnosti (polity). Hkrati se poglavje kritično loteva procesov "medijatizacije državljanstva" in analizira diskurz ozkega razumevanja državljanstva, ki percepira digitalnega državljana kot samo-aktualizacijskega posameznika, ki ustvarjalno in svobodno izbere, kar mu/ji je všeč – v odsotnosti refleksije o strukturnih omejitvah, vključno s tistimi, ki jih predstavljajo institucionalizirane politike.
COBISS.SI-ID: 1072237
Prispevek raziskuje aktualne procese v institucionalni politični sferi in težnjo po profesionalizaciji političnega življenja. Ta vprašanja povezuje z instrumentalizacijo institucionalne politike in njenim sprejemanjem blagovne logike v javnem političnem komuniciranju, ki vodi v ponotranjenje in normalizacijo političnega trženja ter znamčenja, javnomnenjskih raziskav ter prodajanja programov strank in političnih kandidatov. Prispevek izhaja iz pristopov kritične teorije in politične ekonomije komuniciranja, kar po eni strani nudi podlago za normativno razumevanje demokracije, po drugi pa odpira možnosti za kritiko instrumentalnega razuma in aktualnih procesov poblagovljenja. V empiričnem delu so ta teoretska izhodišča navezana na slovensko institucionalno politiko, pri čemer je cilj prispevka raziskati ali sta instrumentalni razum in blagovna logika bila prevzeta v političnem komuniciranju političnih strank v tem majhnem in perifernem političnem okolju, in - če je temu tako - na kakšne načine. Raziskava temeljni na polstrukturiranih poglobljenih intervjujih s ključnimi predstavniki sedmih parlamentarnih in treh izvenparlamentarnih slovenskih strank oziroma strankarskih koalicij. Čeprav institucionalna politika v Sloveniji predvsem zaradi fi natančnih omejitev ni celovito profesionalizirana, so intervjuvanci odkrito spregovorili o samopromociji v spletnem komuniciranju, permanentni kampanji, prodajanju stranke in njenega programa, tržnih nišah in možnostih znamčenja. V mnogih pogledih so torej ponotranjili in naturalizirali blagovno logiko, ki je prisotna v političnem marketingu, in jo pričeli dojemati za samoumevno. Glede na analizo je velik del trendov, ki so prisotni predvsem v zahodnih političnih okoljih, v občutnem obsegu mogoče zaznati tudi v slovenski politiki.
COBISS.SI-ID: 34113885
V poglavju ugotavljamo, da toge etnične konceptualizacije državljanstva destabilizirajo potencial pojma državljanstva za naslavljanje realnosti čezmejnega življenja subjektivitet, ki migrirajo. Daleč največja pozornost v razpravah o državljanstvu je še vedno posvečena razumevanju državljanstva kot pravnega statusa. To poglavje prispeva k razpravam o državljanstvu z opozarjanjem na procese depolitizacije državljanstva, ki spregledajo nekatere izvirne ideje v pojmovanju državljanstva. Obravnavani so štirje načini depolitizacije državljanstva, in sicer 1) nacionalizacija z naturalizacijo, 2) asimilacija, 3) ‘pogodbeno’ / ‘tržno’ državljanstvo, in 4) podrejanje prek integracije. Na podlagi kritike teh trendov so nastale nekatere nove konceptualizacije, ki jih pogvalje obravnava, na primer pojmovanje transnacionalnega, postnacionalnega in ‘več-nivojskega’ državljanstva.
COBISS.SI-ID: 1001069
Prispevek predstavlja rezultate kvantitativne analize spletnih mest slovenskih političnih institucij, in sicer s treh različnih, a med seboj povezanih vidikov. Skladno z v komunikologiji tradicionalnim izhodiščem funkcionalnega modela - "Kdo sporoča kaj in na kakšen način?" - analiziramo informacijske in komunikacijske vzorce političnih institucij na spletu. Raziskava, opravljena v marcu 2014 na vzorcu 63 spletnih mest, ki je vključevala izvršno, sodno, zakonodajno oblast in civilnodružbeno sfero političnega prizorišča v Sloveniji pred kampanjo za volitve v Evropski parlament, omogoča primerjalni vpogled v delovanje slovenskih političnih akterjev na spletu. Ta skozi nadgradnjo Habermasovega modela aren političnega komuniciranja ponuja kontrastiranje t. i. močne politične sfere s "šibko" politiko in primerjavo med t. i. individualizirano "politiko oseb" in institucionalno politiko. Rezultati kažejo, da postajajo spletna mesta političnih institucij vse manj politično in vse bolj medijsko strukturirana: programske in participatorne oblike delovanja prehiteva razmah novičarstva, videovsebin in drugih vizualnih promocijskih mehanizmov. Premik akterjev v spletna omrežja ob tem ni nujno utemeljen na možnostih za večjo participacijo državljanov in njihovo vključevanje v procese odločanja, kar zahteva ponovni premislek o razumevanju političnih akterjev in njihovi vlogi pri ustvarjeni podobi državljanov v digitalnem okolju.
COBISS.SI-ID: 33083741
Članek problematizira politično učinkovitost komuniciranja digitalnih državljanov, kar odpira vprašanje moči kot dejavnika vzpostavljanja realnosti in odnosov v političnem podsistemu družbe. Empirična raziskava s pomočjo triangulacije metode kvantitativne analize besedil spletnih mest političnih organizacij (močnih in šibkih) ter polstrukturiranih intervjujev mladih digitalnih državljanov in producentov spletnih mest postavi moč in učinkovitost participacije državljanov v odnos do posameznih institucij v strukturi političnega sistema. Rezultati raziskave nakazujejo, da predvsem strukturne lastnosti političnega sistema z različno močnimi akterji pogojujejo določene načine in prakse komuniciranja. Pokaže se, da ima strukturacijska teorija na področju (političnega) komuniciranja večjo pojasnjevalno moč kot sistemska teorija.
COBISS.SI-ID: 1538644420