Poglavje obravnava državljansko participacijo kot pomembno dimenzijo vključevanja/integracije migrantk. Državljanska participacija je razumljena široko kot vsakršna oblika aktivizma ali udeležbe v političnem delovanju in/ali delo v skupnosti, naj gre za formalno ali neformalno delovanje. Takšna konceptualizacija zahteva dve enako relevantni ravni analize: formalne oblike participacije, običajno imenovane politična participacija, ki se nanaša na politične pravice migrantov na eni strani ter na drugi strani vprašanje neformalne participacije, tj. nastanek političnih diskurzov in praks, ki problematizirajo življenje in delovne razmere migrantov. Poglavje ponuja pregled nad tem, koliko politične participacije migrantom omogočajo posamezne nacionalne zakonodaje, in sicer s pregledom a) pravnih zahtev za pridobitev državljanstva, b) pravico migrantov voliti in biti voljen, in c) pravico do svobodnega združevanja, vključno s predpisi, ki omogočajo ustanavljanje organizacij. To med-državno/transnacionalno primerjalno analizo relevantnih zakonov in postopkov dopolnjuje razprava o neformalnih izkušnjah migrantk z državljansko participacijo, kot so npr. sodelovanje v različnih omrežjih, samoorganizacija migrantov, in njihove različne življenjske strategije/strategije preživetja. Državljanska participacija je teoretizirana kot vrsta »aktivnega državljanstva«, kar omogoča obravnavo dejanskih izkušenj državljanske participacije migrantk v vseh njihovih heterogenih praksah umeščanja.
COBISS.SI-ID: 31851357
Namen članka je podrobneje pojasniti, kdo so digitalno izključeni, ter digitalno izključenost povezati z razredno neenakostjo in s kulturnim kapitalom. Neenakost v odnosu do interneta namreč ni zgolj tehnološke narave, temveč gre za kompleksno prepletanje individualnih dispozicij, družbene lokacije, ekonomskih, političnih in kulturnih virov. Obravnava digitalne izključenosti pa odsotnost tehnologije le redko umešča v kontekst siceršnjih kulturnih distinkcij, kar vnaša razmeroma tehnično-ekonomske razlage v smislu »trajnega razkoraka« med digitalnimi bogataši in digitalno revnimi, ne da bi bili pri tem upoštevani drugi dejavniki, ki možnosti za dostop do tehnologije in odločanje o njeni rabi oblikujejo. Namen empirične analize je identificirati tipične skupine digitalno izključenih ali »offline« prebivalcev in pokazati njihovo strukturo glede na razredne kazalnike, medijsko in kulturno potrošnjo. Tipe digitalne izključenosti avtorica preverja s kvantitativno empirično študijo, ki je bila izvedena na naključnem vzorcu 820 prebivalcev Ljubljane in Maribora, in pokaže, kako je razumevanje digitalne izključenosti neposredno povezano z distinkcijami na ravni kulturne participacije, razreda in medijskega okusa.
COBISS.SI-ID: 32482653