Znanstveniki so pojav sevdalinke v izgnanstvu interpretirali kot evidentno manifestacijo begunske bosanske identitete. Čeprav je bil identitetni moment ukvarjanja z glasbo nedvomno pomemben, pa je bila identitetna dimenzija sevdalinke v znanstvenih refleksijah verjetno pretirana. Zato pojav sevdalinke v Sloveniji prikaževa kot kompleksen proces soočenja z negotovostjo in travmo, ki je bila posledica prisilne migracije, ter kot odraz mladostniške kreativnosti oziroma iskanja ekspresivne svobode. S tem fokus raziskovanja begunske glasbene ustvarjalnosti preusmeriva od kolektivne izkušnje k izrazito individualiziranim, osebnim naracijam. Članek tudi pokaže, da so bile glasbene aktivnosti beguncev na več ravneh organizirane, torej ne spontane. V organizaciji glasbenega življenja so sodelovali tudi etnomuzikologi, zato je potrebno delo aplikativne etnomuzikologije, ki vključuje prakso strateške esencializacije glasbe, analizirati kot integralni del begunske glasbe.
COBISS.SI-ID: 57804130
Članek poizkuša razširiti obstoječe pristope v muzikologiji, ki kljub dolgi zgodovini premišljevanja o vlogi glasbe v oblikovanju dela, rezultirajo v sporadični pozornosti namenjeni glasbi kot delu. Avtorica se naslanja na Michaela Hardta in Antonia Negrija in njun koncept afektivnega dela kot dela, ki producira ali modificira emocionalna izkustva in obravnava profesionalno glasbeno delovanje kot utelešeno delo. Pri tem preiskuje specifične pogoje, zlasti v odnosu do spolnih praks in dela. Naslanja se na empirično raziskavo vrednot in konceptov glasbe kot dela v socialistični Jugoslaviji in osvetljuje ne samo geografske in časovne specifičnosti socialističnega konteksta, ampak kaže tudi na deljene somatske, spolne in afektivne vidike. Tak pristop se opira na zanimanja v zadnjem času za empirično kot posledico kritičnih razmislekov o ahistorični in dekontekstualizirani naravi obstoječih pristopov k afektivnem delu. Analiza primera o materialnosti delovnih pogojev in subjektivnosti dela profesionalnih pevk poudarja glasbo kot materialno prakso in senzorno izkustvo, pri tem pa v obzir vzame tudi dejstvo, da sta v nenehnem in heterogenem toku.
COBISS.SI-ID: 38201645
Avtor postavi tezo, da je po razpadu Jugoslavije jugoslovanski rock izgubil malo kulturne vrednosti in je še vedno pomemben sprožilec vernakularnih spominov na socialistično Jugoslavijo, poleg tega pa predstavlja tudi družbeno-političen komentar v post-jugoslovanskih kontekstih. Glasba je v tem prispevku razumljena kot sredstvo afektivnega odnosa do preteklosti in post-jugoslovanskih sedanjosti. V prvem delu avtor razpravlja o teoretskih in praktičnih implikacijah digitalno posredovane glasbe kot afektivnega okolja, z vidika medijske arheologije in digitalnega arhiviranja. Avtor postavi tezo, da je jugoslovanski rock obdržal potenco in privlačnost, poleg tega pa v post-jugoslovanskih kontekstih predstavlja sredstvo za rekompozicijo glasbenih preference skozi nostalgijo in komentar družbeno-politične situacije po letu 1991. V drugem delu se osredotoča na Facebook in YouTube ter raziskuje, kako je jugoslovanski rock opomenjen v družbenih medijih in kako so fragmenti preteklosti države na novo opomenjeni v digitalnih medijskih okoljih. Pri analizi fanovskih strani glasbenikov in skupin uporablja kvalitativno multimodalno analizo diskurza.
COBISS.SI-ID: 38721837