Pričevanja o teoriji in praksi prevajanja segajo daleč nazaj v antiko. Nekatera zadevajo Sveto pismo, večina pa prevajanje klasičnih grških, latinskih in drugih besedil. Priznani prevajalci so svoje poglede in izkušnje večinoma izrazili v vodih k svojim prevodom, v novejšem obdobjiu jih predstavljajo tudi na strokovnih in znanstvenih posvetih. Glavna funkcija jezika je komunikacija pomena; glavna naloga prevajalca sta torej analiza in prenos pomena iz enega v drug jezik. Vsak prevod je že po svoji naravi interpretacija. Prenos pomena je najlaže doseči z analizo pomena originalnega teksta kot celote. To velja za prevajanje vseh literarnih del, izjemna pluralnost pomena temeljnih pojmov v Svetem pismu pa kaže, da so svetopisemski teksti edinstveni. Edinstvenost v nizu pomenov se izkazuje v vseh najzgodnejših prevodih Svetega pisma v druge jezike od hebrejskega in grškega. Prevajalci so se spopadali s številnimi problemi, ki se jih do takrat še niso lotevali, na primer s prenosom iz semitskega v indoevropske jezike in s prestavljanjem pojmov iz ene v drugo kulturo.
COBISS.SI-ID: 266180096
Edinstven status Jeruzalema vsebuje motive izvolitve Jeruzalema in njegovega templja kot stalne božje navzočnosti in Siona kot izvoljene božje gore. To dela iz Jeruzalema fizično in duhovno središče sveta. Razlagalce starejših judovskih in krščanskih virov spravlja v zadrego dilema: kako dobesedno je treba vzeti zahteve in obljube o Jeruzalemu v luči opisov Jeruzalema v metoforičnih, hiperbolično poetičnih in eshatoloških izrazih? Retorična antiteza med Jeruzalemom v božjem načrtu in Jeruzalemom Izraelovega odpada, med vizijo in resničnostjo, med zemeljskim ali mesenim in nebeških ali duhovnim Jeruzalemom je postala neizbežna. Posledično so Jeruzalem razlagali v teologiji, liturgiji in umetnosti na realistične, imaginarne, idealistične in simbolne načine. Namen tega članka je pokazati, kako je mogoče več kakor eno konceptualnos stališče izvesti iz konteksta nekaterih ključnih besedil Stare in Nove zaveze in iz ne-bibličnih judovskih in krščanskih virov.
COBISS.SI-ID: 36704557
Psalm 51 se nanaša na spotakljivo afero kralja Davida z Batšebo (2 Sam 11,1-27), toda psalmist izpoveduje greh kot notranji del svojega bitja in skrivnosti srca. V vrstici 6 izraža notranjo povezavo med zavestjo o teži greha in med vero v Božjo pravičnost. Kamen spotike v razlagi je pomen izraza lěma‘an tiṣdaq, ki ga najdemo tudi v Iz 43,26 in Job 40,8. Skupna točka vseh treh odlomkov je vera, da Izrael in človeštvo nikoli ne morejo veljati za pravične pred Bogom. Bog se izkaže pravičnega v vsakem preizkusu, ne glede na sodbo Izraela o Bogu in in o Božjem ravnanju s svojim ljudstvom. V tej raziskavi pomena Ps 51,6 obravnavamo problem razmerja med Božjo sodbo nad grehom v smislu obsodbe in med njegovim vzvišenim veličastvom, ki deluje onkraj domene greha. Opravičenje Božje sodbe soočamo z osnovnim pomenom besede ṣdq v razmerju do Božje pravičnosti, ki vsebuje gotovost, da je Bog bil vedno usmiljen in zvest do grešnega zaveznega ljudstva. Osnovni metodološki premislek je vprašanje, kaj je mogoče in česar ni mogoče izvesti o interakciji sodbe in milosti iz konteksta psalma, Pavlovega Pisma Rimljanom 3,4 in iz najširšega konteksta Svetega pisma.
COBISS.SI-ID: 36740141
Modri Ben Sira se večkrat ustavlja v svojem delu pri razmišljanju o človeški sposobnosti govorjenja (5,9–6,1; 19,4- 17; 20,1-8.18-26.27-31; 23,7-15; 27,11-21.22-29; 28,8-26; 37,16-18; glej tudi 51,1-12). Kot učitelj modrosti vzgaja mlade k pravemu govorjenju tako, da osvetljuje vse možne polarnosti v uporabi besede: med tišino in besedo, med zunanjostjo in notranjostjo, med modrim in nespametnim govorjenjem ter prikazuje vse elemente, ki vplivajo na moder/nespameten govor/govornika. Ker je Ben Sira ne le »modrec« temveč tudi »teolog« opazimo, da se tekom knjige večkrat dvigne od ravni človeške modrosti na raven modrosti Boga, ki je izvir vseh modrosti, besede in milosti, saj je nespametno govorjenje pogosto povezano z grehom in z grešnjim ravnanjem. V svojem načinu razmišljanja po katerem se večkrat vrača iz različnih zornih kotov na isto tematiko, modri Ben Sira daje posebno mesto molitvi po kateri se Bogu priporoča za zmernost v uporabi jezika in se obrača k njemu za pomoč ali zahvalo, kot je npr. tudi sam doživel, ko je postal tarča obrekanja in krivičnega govorjenja. Prispevek osvetljuje značilnosti večjih enot, ki obravanajo to temo in jih prebere v dialogu z izročili zunajsvetopisemske književnosti, v luči starozaveznega modrostnega izročila in še posebej znotraj zgodovine odrešenja.
COBISS.SI-ID: 10292739
Jezik je sredstvo našega dojemanja, opisov in razlag resničnosti. Ključ do pomena je razumevanje logične strukture našega jezika, pogoji resnice o resničnosti in pravilna raba jezikovnih znamenj. Medosebna komunikacija z osredotočenjem na dejanski in logično možni svet za nas pomeni osrednjo rabo jezika. Vsak pristop k bistvu vprašanja jezika zadeva probleme glede povezav med razumom, splošnimi vidiki resničnosti in splošnimi značilnostmi različnih jezikov. Jezik vzajemno deluje z vsakim vidikom človeškovega življenja in družbe. Bistven in prominenten del jezika je imenovanje stvari ali objektov, živali in ljudi po njihovem videzu, domnevnem bistvu, delovanju in odločanju. Namen tega prispevka je presoja vloge imen, besed, simbolov in metaphor kot umetnostnih in literarnih sredstev za izražanje človekovih vrednot in njihovih personifikacij kot osnove za človekovo osebno in družbeno življenje. Od antike dalje so pogledi o rabi znamenj kot osnovnih sredstev izražanja v mentalnih operacijah in občutkih osrednji predmet razprave v filozofiji jezika. Poglavitno vprašanje je, kako metafore, simboli in personifikacije zadevanjo naše življenje. Ta izrazna sredstva niso samo zadeva jezika, temveč so zadeva konceptualne structure naše percepcije. Simboli, zlasti simbolni predmeti ali personifikacije, pomagajo opredeliti izkušnjo človeških bitij v naravnem redu stvari.
COBISS.SI-ID: 41185581