Psalm 51 se nanaša na spotakljivo afero kralja Davida z Batšebo (2 Sam 11,1-27), toda psal-mist izpoveduje greh kot notranji del svojega bitja in skrivnosti srca. V vrstici 6 izraža notranjo povezavo med zavestjo o teži greha in med vero v Božjo pravičnost. Kamen spotike v razlagi je pomen izraza lěma‘an tiṣdaq, ki ga najdemo tudi v Iz 43,26 in Job 40,8. Skupna točka vseh treh odlomkov je vera, da Izrael in človeštvo nikoli ne morejo veljati za pravične pred Bogom. Bog se izkaže pravičnega v vsakem preizkusu, ne glede na sodbo Izraela o Bogu in in o Božjem ravnanju s svojim ljudstvom. V tej raziskavi pomena Ps 51,6 obravnavamo problem razmerja med Božjo sodbo nad grehom v smislu obsodbe in med njegovim vzvišenim veličastvom, ki deluje onkraj domene greha. Opravičenje Božje sodbe soočamo z osnovnim pomenom besede ṣdq v razmerju do Božje pravičnosti, ki vsebuje gotovost, da je Bog bil vedno usmiljen in zvest do grešnega zaveznega ljudstva. Osnovni metodološki premislek je vprašanje, kaj je mogoče in česar ni mogoče izvesti o interakciji sodbe in milosti iz konteksta psalma, Pavlovega Pisma Rimljanom 3,4 in iz najširšega konteksta Svetega pisma.
COBISS.SI-ID: 36740141
Vsaka namera, da se razišče koncept pravičnost v vseh razsežnostih, pomeni navzkrižno primerjavo na diahroni in sinhroni ravni v razmerju do različnih religij in kultur. Vprašanje primerjalnosti na eni strani vključuje tiste zadeve, ki so identične ali skupne, in tiste, ki so podobne, a niso sorodne in so vedno oddaljene, na drugi strani. Kakršnakoli že je podobnost reprezentacij pravičnosti v politeističnih, panteističnih in monoteističnih kulturah v kategorijah, kot so motivi, besedišče, podobe in literarne strukture, obstaja bistvena razlika na ontoloških osnovah. Znotraj judovsko-krščanske religije in kulture ne gre v prvi vrsti za formalen kozmičen in družbeni red, temveč za nujno vztrajanje na moralnem čutu, kot se kaže v človekovih značajih in v medosebnih razmerjih. Zapleten pojem pravičnosti kaže, da obstajata dve medsebojno odvisni razsežnosti pravičnosti: pravičnost duše znotraj človekove osebnosti in pravičnost skupnosti kot simbola razmerja znotraj družbe. Tukaj bomo obravnavali osnovni pomen koncepta pravičnosti v klasičnih kulturah antike tako, da vsako tradicijo postavimo v kontekst njenih osnovnih percepcij sveta, človeka in Boga.
COBISS.SI-ID: 10178051
Znanstvena monografija Justice and Redemption: Anthropological Realities and Literary Visions by Ivan Cankar je tretja znanstvena monografija avtorice o literarnem opusu največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja (1876−1918) v angleškem jeziku. Po knjigah Mirror of Reality and Dreams: Stories and Confessions by Ivan Cankar (2008), ki obravnava dela Cankarjeve moralne in socialne kritike; in The Power of Love and Guilt: Representations of the Mother and Woman in Literature by Ivan Cankar (2013), ki predstavlja Cankarjeva dela o materi in ženski, avtoričina nova knjiga govori o Cankarjevem dojemanju antropološke resni-čnosti ter pisateljevi viziji pravičnosti in odrešenja. Ta vizija v pisateljevem pesniškem, proz-nem in dramskem ustvarjanju skladno z njegovim vse močnejšim doživljanjem in podoživlja-njem krivičnosti vseh vrst postaja z leti vse močnejša, dokler je pisatelj ne preoblikuje v sim-bolno podobo odrešenja vseh po krivici trpečih po zemeljski smrti. Avtorica Cankarjevo pred-stavo o pravičnosti primerja s spraševanjem o pravičnosti v izbranih delih Williama Sha kes-peara, Henrika Ibsena, Leva N. Tolstoja, Fjodorja M. Dostojevskega in Gerharta Hauptmanna. V iskanju pisateljeve iskrenosti v preiskovanju svoje lastne pravičnosti ali krivičnosti Cankar-jeve avtobiografske zapise primerja z avtobiografskimi zapisi Avrelija Avguština, Johanna Wolfganga von Goetheja, Jeana Jacquesa Rousseauja in Janeza Trdine.
COBISS.SI-ID: 37640749