Elektrokemijsko oksidacijo smo uporabili za poškodovanje cianobakterij ter ustavitev njihove rasti, ter za razgradnjo mikrocistina in vitro. Elektrokemijski postopki so pri cianobakterijah privedli do ukinitve sposobnosti regulacije plovnosti, zaustavitve rasti populacije in končno do celične smrti. Učinkovitost razgradnje mikrocistina smo raziskali z uporabo HPLC/PDA analize, biološko aktivnost produktov razgradnje pa kolorimetrično z protein fosfataza 1(PP1) inhibicijskim testom. Rezultati so pokazali na potencial uporabe elektro-oksidacijskih postopkov za kontrolo cianobakterij sposobnih cvetenja. Pri postopkih izrabimo specifične ekološke značilnosti teh cianobakterij.
COBISS.SI-ID: 3880271
Klorofilni in fikocianinski flourescenčni senzor smo simultano uporabili za detekcijo stresa pri laboratorijski kulturi cianobakterije Microcystis aeruginosa PCC 7806 v elektrolitski celici opremljeni z diamantno z borom dopirano elektrodo. Povzročene poškodbe so bile vidne v prehodnem povečanju fikocianinskega signala medtem ko je bilo povečanje fluorescenčnega klorofilnega signala v 24 urah po obravnavanju manj izrazito. Rezultat demonstrira uporabnost kombinacije obeh senzorjev za in vivo detekcijo stresa v realnem času. Elektrokemijska obravnava je povzročila zaustavitev celične proliferacije in zmanjšanje koncentracije prostega mikrocistina. Rezultati kažejo na obetavnost kombinacije merjenja klorofilne in fikocianinske fluorescence in elektrokemijske obravnave za kontrolo cianobakterijskega cveta v vodnih telesih.
Potopni senzorji osnovani na in vivo merjenju fluorescence fotosintetskih pigmentov omogočajo monitoring fitoplanktona v realnem času in z visoko prostorsko in časovno resolucijo. Za kvantifikacijo in diferenciacijo fitoplanktona smo uporabili kombinacijo klorofil a (CHL) in fikocianinskega (PC) fluorescenčnega senzorja. Flourescenčni signal petih reprezentativnih vzorcev fitoplanktona smo najprej raziskali v laboratoriju. Primerjava s standardnimi metodami kvantifikacije fitoplanktona (štetje celic, količina ekstrahiranega pigmenta, biovolumni) je pokazala na največje ujemanje med različnimi vrstami takrat, ko smo fluorescenčni signal umerili z bio-volumni, ki upoštevajo razlike med velikostmi posameznih celic. Visoko korelacijo med CHL in PC fluorescenco ter bio-volumni smo potrdili z dvo-letnom monotoringom fitoplanktona v naravnem vodnem telesu.