V pričujočem članku je pozornost usmerjena na vprašanje doživljanja razseljenosti in odtujenosti primorskih beguncev in pregnancev tako v času prve svetovne vojne kot po njenem koncu. Tako osebna pričevanja beguncev kot vojni tisk kažejo na to, da so bili odnosi med begunci in lokalnim prebivalstvom težavni, zlasti v Ljubljani in na Kranjskem. K izkazovanju večje pomoči goriškim beguncem, zlasti materam z malimi otroki, so pozivale slovenske izobraženke, aktivne v ženskem gibanju, še posebej tiste, ki so delovale v Trstu in so se javno angažirale za usodo primorskega begunstva. Po vzponu fašizma so te izobraženke same doživele begunsko izkušnjo in nenaklonjenost okolja, kamor so se naselile. Posamezna pričevanja sugerirajo, da je bil odklonilen odnos do primorskih beguncev v povojnem času odraz različnih kulturnih in političnih pripadnosti in praks.
COBISS.SI-ID: 59234658