Butirilholinesteraza (BChE) bi lahko bila primerna tarča pri iskanju novih zdravil proti Alzheimerjevi bolezni, saj se aktivnost serumske butirilholinesteraze zelo poveča v poznih stadijih te bolezni. Pri iskanju novih inhibitorjev človeške butirilholinesteraze smo uporabili postopno virtualno rešetanje kandidatnih spojin, ki mu je sledila biokemijska karakterizacija štiridesetih spojin z največjo verjetnostjo inhibitornega učinka. Sponino z največjo inhibitorno aktivnostjo (inhibitorna konstanta 21.3 nM) smo resintetizirali, ločili oba enantiomera in pri (+) enantiomeri ugotovili še desetkrat močnejšo afiniteto. 3D strukturo kompleksa smo razrešili kristalografsko in s tem razkrili možnosti nadaljne optimizacije spojine. Nova učinkovina uspešno zavira samoinducirano agregacijo beta-amiloida (61.7% pri 10 mM) in celice SH-SYSY ščiti pred njegovo toksičnostjo.
COBISS.SI-ID: 3713393
Devet organorutenijevih kompleksov z azolnimi protiglivnimi učinkovinami (L) clotrimazolom (ctz), tikonazolom (tcz) in mikonazolom (mcz) s splošnimi formulami [(η6-p-cymene)RuCl2(L)], [(η6-p-cymene)RuCl(L)2]Cl in [(η6-p-cymene)Ru(L)3](PF6)2 smo pripravili in okarakterizirali z NMR, HRMS, IR, UV–vis in X-žarkovno kristalografijo. V članku predstavljamo prvo kristalno strukturo kovinskega kompleksa s tiokonazolom, kakor tudi strukturo samega tiokonazola in strukturo bis-clotrimazola v kompleksu v obliki heksafluorofosfatne soli. Kompleksi imajo pseudooktaedrično geometrijo, ki je značilna za organorutenijeve (II) spojine, pri katerih polovico koordinativnih mest zasedejo π-vezani arenski ligandi p-cymen, druga mesta pa so zasedena z klorido ali azolnimi ligandi. Stabilnost kompleksov v raztopini dmso smo preverili z NMR spektroskopijo. Biološko aktivnost vseh devetih kompleksov in prekurzorjev smo proučili pri fitopatogeni glivi Curvularia lunata. Spojine so imele protiglivne učinke pri nizko milimolarnih koncentracijah. Aktivnost spojin se je manjšala z večanjem števila ligandov. Pri 0.5 mM koncentracijah so vsi tris-azoli statistično značilno zmanjšali radij rasti, pri 0.01 mM koncentraciji pa je statistično značilni učinek pokazal monoazolni kompleks. Mcz in njegovi kompleksi so bili pri 10–100 μg/mL aktivni tudi proti človeškem parazitu Schistosoma mansoni.
COBISS.SI-ID: 1695791
Okolja z visokimi koncentracijami soli onemogočajo rast in preživetje večini evkariontskih organizmov. Nekatere vrste, med njimi so glive še posebno uspešne, so se uspele na takšna okolja prilagoditi na številnih ravneh celične fiziologije in morfologije. V sklopu raziskav programa je bila obdelana strategija prilagoditve na izjemno slano okolje na ravni kationov in sinteze kompatibilnih topljencev obligatno halofilne glive Wallemia ichthyophaga. Ta je med glivami iz slanih okolij najbolj edinstvena – edina za rast potrebuje znatne količine soli in raste bolje v prisotnosti visokih koncentracij soli kot sladkorjev. O njeni fiziologiji ni bilo še ničesar znanega, zato je poznavanje njenih mehanizmov prilagajanja pomemben prispevek k znanosti. Vrsta W. ichthyophaga bi tako lahko predstavljala nov modelni organizem za raziskave pravih halofilnih, in ne zgolj halotolerantnih, organizmov. Takšna znanja so ključna za biotehnološko aplikacijo na področju razvoja na slanost odpornih vrst biotehnološko pomembnih kvasovk in rastlin. Pri raziskavi sta sodelovali še dve raziskovalni skupini iz tujine, ki sta med vodilnimi na obravnavanem področju, objavljena pa je bila v ugledni reviji, ki se uvršča v prvo četrtino pripadajočega področja SCI.
COBISS.SI-ID: 3005263
Z odkritjem izjemno halotolerantnih gliv Hortaea werneckii in Wallemia ichthyophaga v solarnih solinah smo pridobili nova modelna organizma za študij mehanizmov tolerance za visoke koncentracije soli pri evkariontih. Sekvenci njunih celotnih genomov sta bili objavljeni 2013 v PlosOne oz. BMC genomics v sodelovanju s BGI Genomics Institute Shenzhen; Kitajska in Canada's Michael Smith Genome Sciences Centre, Vancouver, Kanada. Članek v Frontiers in Microbiology predstavlja prvi primer primerjalne analize genomov halotolerantnih/halofilnih gliv. Sekvence celotnih genomov halotolerantne H.werneckii in obligatno halofolne W.ichthyophaga so razkrile različne sete genov, ki so močno obogateni v genomu in zelo odzivni na razlike v slanosti. Medtem, ko je genom H.werneckii nenavadno obsežen, kar je posledica podvojitve celotnega genoma, in s sorazmerno veliko razširjenostjo in pomnožitvijo genov, ki kodirajo za kationske transporterje, pa je analiza razkrila, da je genom obligatno halofilne glive W.ichthyophaga 5-krat manjši, z manj kot 5000 geni, ki kodirajo proteine.Za razliko od H.werneckii genom W.ichtyophaga sicer vsebuje gene za ključne kationske transporterje, ki pa niso obogateni, je pa genom bogat z geni, ki kodirajo manjše amfipatične proteine celične stene, hidrofobine, kar nakazuje njihovo vlogo pri halotoleranci. Dosedanje študije in primerjalna analiza genomov so razkrili mnoge nove in posebne mehanizme prilagoditev na povišane koncentracije soli pri omenjenih glivah. V okviru članka smo podrobneje analizirali tudi signalno pot HOG, ki je ključna pri zaznavanju in primernem odzivu na povišane slanosri v okolju. Tako pri H.werneckii kot pri W.ichthyophaga so prisotne vsi ključni proteini te signalne poti, podatki pa kažejo na razlike v strukturah in mehanizmu prenosa signala.
COBISS.SI-ID: 3130191
V naši študiji smo prvi v svetu opredelili vpliv genetske variabilnosti genov za translezijski polimerazi REV1 in REV3L na izid zdravljenja s cisplatinom. Pri 139 bolnikih z malignim mezoteliomom smo z genotipizacijo določali 7 označevalnih polimorfizmov posameznih nukleotidov REV1 in REV3L. Vpliv polimorfizmov na izid zdravljenja smo določili z logistično regresijo in Coxovo regresijo. Ugotovili smo, da sta bila polimorfni alel REV1 rs3087403 in haplotip REV1 TGT povezana s povečanim tveganjem za levkopenijo (P = 0,013 in P = 0,047) in nevtropenijo (P = 0,048 in P = 0,024). Polimorfizmi REV3L rs465646, REV3L rs462779 in haplotip REV3L CCGG pa so bili povezani s statistično značilno daljšim preživetjem bolnikov (P = 0,007, P = 0,022 in P = 0,013). V pričujoči raziskavi smo prvič pokazali, da bi polimorfizmi REV1 in REV3L lahko služili kot označevalci izida zdravljenja s cisplatinom.
COBISS.SI-ID: 31396313