V zadnjem času je trans-resveratrol (trans-RSV) deležen velike pozornosti zaradi svojih preventivnih in terapevtskih lastnosti. Njegova nizka biološka uporabnost je razlog za razvoj ustreznejših dostavnih sistemov, ki bi zagotovili večjo klinično učinkovitost. Nekatere fizikalno-kemijske lastnosti trans-RSV še niso znane ali pa so si ugotovitve raziskav protislovne. S tem namenom ta članek zajema na novo določeno topnost in stabilnost trans-RSV pri različnih pH-jih in temperaturah. Pomembnost teh podatkov za razvoj novih dostavnih sistemov je predstavljena na primeru novih nanovlaken z vgrajenim trans-RSV. V kislem pH je trans-RSV stabilen, medtem ko je njegova degradacija začela eksponentno naraščati nad pH 6,8. Z namenom, da bi pridobili ustrezne podatke, je potrebno posebno pozornost nameniti podaljšanim sproščanjem ali biološkim testom na celičnih linijah. Vse meritve so bile izvedene z validirano UV/VIS spektroskopijo, HPLC in na novo razvito metodo z UPLC. Specifičnost je bila potrjena pri metodah izvedenih s HPLC in UPLC, medtem ko so meritve s pomočjo UV/VIS spektroskopije povzročile lažno višje koncentracije trans-RSV pri pogojih, pod katerimi trans-RSV ni bil stabilen (alkalni pH, svetloba, povišana temperatura). Študija je zanimiva zato, ker opozarja na pomen skrbno izbranih eksperimentalnih pogojih, njihovih vplivov na trans-RSV stabilnost in predstavlja posledice, ki jih imajo ti za razvoj oblikovanja novih pripravkov, skladiščenje in vzdrževanje terapevtskih odmerkov. Članek je prejel izjemen odziv bralcev po svetu, saj je bil v 10 mesecih od objave ogledan več kot 1000-krat.
COBISS.SI-ID: 3848561
Med najobetavnejše sodobne pristope za povečanje topnosti v vodi slabo topnih učinkovin in posledično izboljšanje biološke uporabnosti sodijo samomkroemulgirajoči sistemi (SMES). Ker so to tekoče oblike, pri katerih se srečujemo s problemi kompatibilnosti, stabilnosti in z visokimi proizvodnimi stroški, je smiselno proučevati tehnološke možnosti za pretvorbo v trdne farmacevtske oblike. Namen raziskave je bil izdelati trdni SMES z različnimi metodami solidifikacije in z izbranimi nosilci za posamezno metodo ter jih primerjalno ovrednotiti. Z uporabo DoE smo definirali kritične procesne parametre za izdelavo trdnega SMES in jih optimirali. Ugotovili smo, da imajo kombinacije SMES z maltodekstrinom kot nosilcem, solidificirane z metodo sušenja z razprševanjem, najboljše samo-mikroemulgirajoče lastnosti, ki so primerljive s tekočim SMES. To formulacijo smo izbrali za nadaljnji razvoj tablet in minitablet, ki vsebujejejo naproksen v tekočem SMES v raztopljeni (6%) in suspendirani (18%) koncentraciji. Čeprav stiskanje negativno vpliva na samo-mikroemulgirajoče lastnosti in so posledično tudi hitrosti raztapljanja naproksena iz tablet in minitablet zmanjšane v primerjavi s trdnim in tekočim SMES, še vedno vse tabletirane SMES formulacije izkazujejo večjo hitrost sproščanja in izboljšano topnost naproksena v primerjavi s samo učinkovino. Upravičeno pričakujemo, da bodo izsledki tega in predhodnih člankov pripomogli k tehnološki konkurenčnosti sistemov SMES za solubilizacijo slabo topnih zdravilnih učinkovin.
COBISS.SI-ID: 3915121
Namen dela: Namen študije je bilo vrednotenje vpliva dejavnikov, kot so biofarmacevtske lastnosti in protokol študije, na praznjenje pelet iz želodca v stanju po hranjenju pri človeku. Metode: Izvedli smo sistematičen pregled literaturnih podatkov o praznjenju pelet iz želodca v stanju po hranjenju pri ljudeh, ki je bilo proučevano z uporabo γ-scintigrafije. Selekciji podatkov je sledila statistična analiza z multiplo linearno regresijo 132 individualnih vrednosti t50 (čas, v katerem se iz želodca izprazni 50% pelet). Proučeni so bili tudi parametri, ki lahko vplivajo na t50 vrednosti, kot je na primer zaužitje drugega obroka, ter vključeni v interpretacijo rezultatov. Rezultati: Rezultati so pokazali, da je povečanje kalorične vrednosti obroka v intervalu med 1200 in 3600 kJ povečalo vrednost t50. Pri enaki kalorični vrednosti obroka so se pelete z gostoto 2,8 g/cm3 zadrževale v želodcu dlje kot pelete z običajno gostoto. Pelete, ki so bile stisnjene v tableto, so se hitreje praznile iz želodca kot pelete, ki so bile polnjene v kapsulo. Zamik v aplikaciji pelet, 45-minut po začetku obroka, je značilno zmanjšal srednjo vrednost t50 v primerjavi z aplikacijo pelet takoj po zaužitju obroka. Sklep: Zaradi možnih vplivov na čas zadrževanja v želodcu, bi bilo potrebno pri razvoju pelet, ki se aplicirajo po obroku in ne razpadejo, upoštevati tudi zgoraj omenjene dejavnike.
COBISS.SI-ID: 3846769
Trenutno primanjkuje primerjalnih medsebojnih raziskav učinkovitosti in sprejemljivosti zdravljenja motenj pozornosti s hiperaktivnostjo ADHD z atomoksetinom, lisdeksamfetaminom, metilfenidatom, predvsem pa z bupropionom. Glavni namen raziskave je bil izvesti sistematični pregled literature na področju zdravljenja ADHD pri otrocih in mladostnikih ter metaanalizo učinkovitosti in sprejemljivosti navedenih štirih učinkovin. V metaanalizo so bile vključene randomizirane, vzporedne dvojno slepe s placebom kontrolirane raziskave učinkovitosti in varnosti zdravljenja ADHD z zdravili pri otrocih in mladostnikih. V metaanalizo je bilo vključenih 28 raziskav. Ugotovili smo, da je v primerjavi s placebom lisdeksamfetamin najučinkovitejši (velikost učinka, merjena s standardizirano razliko povprečij (SMD): -1,28; 95 % interval zaupanja (IZ): od -1,84 do -0,71; p ( 0,001), sledita mu metilfenidat (SMD: -0,75; 95 % IZ: od 0,98 do -0,52; p ( 0,001) in atomoksetin (SMD: -0,68; 95 % IZ: od -0,76 do -0,59; p ( 0,001) ter na koncu bupropion, ki je najmanj učinkovit v primerjavi s placebom (SMD: -0,32; 95 % IZ: od 0,69 do 0,05; p = 0,09). Obeti za predčasno prekinitev zdravljenja v skupini zdravljeni z metilfenidatom (OR=0.35, 95% IZ; 0.24, 0.52; p ( 0.001) so bili statistično značilno manjši od obetov v kontrolni skupini, medtem ko statistično značilne razlike ni bilo za skupini zdravljeni z atomoksetinom (OR=0.91, 95% CI; 0.66, 1.24) in lisdeksamfetaminom (OR=0.60, 95% IZ, 0.22, 1.65). Obeti za predčasno prekinitev zdravljenja v skupini, zdravljeni z bupropionom, pa so bili višji v primerjavi s kontrolno skupino (OR=1.64, 95% IZ; 0.5, 5.43). Rezultati raziskave so pokazali, da ima lisdeksamfetamin najboljše razmerje med učinkovitostjo in tveganjem za zdravljenje ADHD pri otrocih in mladostnikih. Potrebne so dodatne klinične raziskave z bupropionom.
COBISS.SI-ID: 3827569
Namen: Na voljo so številne podatkovne baze, ki prikazujejo pojavnost interakcij med zdravili in se uporabljajo kot orodje za oceno morebitnih neželenih učinkov. Namen našega pregleda je bil ovrednotiti uporabnost in primernost komercialno dostopnih elektronskih podatkovnih baz, ki ocenjujejo pojavnost potencialnih interakcij med zdravili. Metode: Izvedli smo sistematično elektronsko iskanje literature na podlagi sledečega iskalnega niza izrazov: "database" AND "software," in "drug-drug interactions" AND "database," uporabili smo tudi vključitvene in izključitvene kriterije z namenom določiti publikacije, ki nas zanimajo. Rezultati: Na podlagi sistematičnega iskanja smo identificirali 3766 člankov. Z uporabo vključitvenih in izključitvenih kriterijev smo za analizo porabili 38 publikacij. Najbolj pogosto uporabljena programska oprema je bila Micromedex Drug-Reax, ki je tudi najbolj zanesljiva zaradi velike občutljivosti. V tej bazi najdemo informacije o kliničnih posledicah zaradi interakcij zdravil ter mehanizmih v ozadju, so ustrezno razporejene, določen je začetek (takojšen ali zakasnjen) ter ocena (manjša, srednja ali večja) interakcije, navedena pa je tudi stopnja dokazov, ki potrjujejo informacijo. Takšne podatke lahko pridobimo tudi iz drugih podatkovnih baz, kot so: Drug Interaction Facts, Lexi-Interact in Pharmavista. Majhno število študij, ki primerjajo vrednotenje interakcij med zdravili s programsko opremo ter s kliničnimi ocenami je pokazalo veliko neskladje v številu in pomembnosti zabeleženih interakcij. V nekaterih primerih je bilo prekrivanje zelo nizko, 11%.
COBISS.SI-ID: 3795313