Elektrokemoterapija poveča prepustnost tumorjev za zdravila s pomočjo lokalne aplikacije električnega polja (napetosti). Njena uporabnost pri zdravljenju tumorjev glave in vratu je nepoznana. Preučili smo podatkovno bazo in našli 39 bolnikov s ploščatoceličnim karcinomom ustne votline ali orofarinksa (n=12) ali nemelanomskim kožnim tumorjem (n=27), ki so bili zdravljeni z elektroporacijio z bleomicinom z uporabo igelnih elektrod. Dodatni trije bolniki so bili zdravljeni z elektrokemoterapijo s cisplatinom (n=2) ali bleomicinom (n=1) z uporabo ploščatih elektrod. Lokalna toksičnost je bila blaga. Delež popolnega odziva je bil 38% in je bil odvisen od tega ali je bil tumor primarni ali ponovljen (p(0.001), od velikosti tumorja (p=0.02) in od načina dostave zdravila(p=0.02). Raziskava ni zajela dovolj bolnikov s karcinomom bazalnih celic, da bi lahko ocenili ali je odziv značilno boljši ali ne(p=0.07). Kožni tumorji in ploščatocelični karcinomi ustne votline ali orofarinksa so pokazali popoln odziv (41% in 33%, p=0.73) in lokalen nadzor (enoletno preživetje brez lokalnega napredovanja, 51% v primerjavi s 59%, p=0.98), predvsem če so bili majhni (p=0.001), primarni (p=0.002), še ne zdravljeni s kemoterapijo(p=0.03). Bolniki, zdravljeni s cisplatinom so bili neodzivni. Elektrokemotrapija z bleomicinom je učinkovita možnost za zdravljenje kožnih tumorjev glave in vratu in je uporabna alternativa za zdravljenje določenih (majhnih, primarnih in še ne zdravljenih s kemoterapijo) ploščatoceličnih karcinomov ustne votline in orofarinksa.
COBISS.SI-ID: 1852283
Povečanje incidence ploščatoceličnega karcinoma ustnega žrela (PCKUŽ) je bilo ugotovljeno v več populacijskih registrih, kar so pripisali okužbi s človeškim virusom papiloma (HPV). V raziskavi smo se namenili oceniti prispevek okužbe s HPV k bremenu mukoznih ploščatoceličnih karcinomov glave in vratu (PCKGV) v Sloveniji. V ta namen smo analizirali podatke nacionalnega Registra raka za Slovenijo o zbolelih med 1983 in 2009 in določili časovne trende starostno-prilagojenih incidenčnih stopenj ter izračunali preživetje (kot letna sprememba deleža, APC) za potencialno s HPV povezane oz. s HPV nepovezane lokalizacije PCKGV. Poleg tega smo določili protein p16, HPV DNA in E6/R7 mRNA v kohorti bolnikov s PCKUŽ iz prospektivne podatkovne baze za obdobje 2007-2008. Skupaj je bilo identificirano 2,862 primerov PVKGV iz potencialno s HPV povezanih lokalizacij in 7,006 primerov iz potencialno s HPV nepovezanih lokalizacij, pri čemer je bilo v obeh skupinah skozi čas ugotovljeno znižanje incidence (-0.58; 95 % IZ -1.28 do -0.13 in -0.90; 95 % IZ -1.23 do -0.57). Ne glede na skupino, so incidenčni trendi za oba spola kazali statistično značilno znižanje pri moških in zvišanje pri ženskah. V kohorti 99 bolnikov s PCKUŽ, ki so bili ugotovljeni med 2007 in 2008, je imelo 20 (20.2%) bolnikov HPV pozitivne tumorje in so preživeli bolje kot bolniki s HPV negativnimi tumorji. Zaključujemo, da rezultati epidemiološke in histopatološke raziskave potrjujejo, da v opazovanem obdobju okužba s HPV ni imela pomembnejšega vpliva na incidenčne trende med slovenskimi bolniki s PCKGV oz. PCKUŽ.
COBISS.SI-ID: 1946235
Izhodišče. Motnje požiranja po kemoradioterapiji zaradi raka glave in vratu so glavni vzrok morbiditete in okrnjene kakovosti življenja. V pregledu obravnavamo 3 strategije , ki bi lahko izboljšale funkcijo požiranja po zdravljenju. Metode. Skupina več avtorjev je ocenila literaturo z namenom pripravi na dokazih sloneča priporočila. Rezultati. (1) Prospektivne in randomizirane raziskave z manjšimi kohortami kažejo trend dobrobiti programov preventivnih vaj, ki vključujejo ustne in žrelne strukture. (2) Prospektivni in retrospektivni podatki kažejo, da je izid v smislu boljšega požiranja bolj verjeten ob uporabi nazogastrične sonde kot gastrostomske cevke oz. dodatka enteralne prehrane med kemoradioterapijo. (3) Kopičenje prospektivnih podatkov oz. zrelih rezultatov manjših kohort podpirata hipotezo da omejitve obsevalne doze na požiralne strukture z uporabo intenzitetno modulirane radioterapevtske tehnike vodijo do boljšega izida oz. požiranja. Zaključki. Raziskava obravnava 3 strategije za izboljšanje s požiranjem povezanega izida pri raku glave in vratu, zdravljenem z kemoradioterapijo in identificira področja za raziskovanje v prihodnosti.
COBISS.SI-ID: 1618555
Namen. Namen je bil prepoznati spremembe v volumnu in perfuzijskih parametrih submandibularnih žlez med in po radiokemoterapiji. Načrt raziskave. Dvanajst bolnikov je opravilo računalniško tomografijo (CT) in perfuzijski CT pred radiokemoterapijo, po 40 Gy, po 70 Gy in 3 mesece po radiokemoterapiji. Merili smo volumen submandibularnih žlez, krvni volumen, površino področja permeabilnosti in pretok krvi. Rezultati. Volumen submandibularnih žlez med in po zdravljenju je bil signifikantno manjši kot izhodiščni volumen (P ( .001). Vrednosti volumna krvi, pretoka krvi in površine področja permeabilnosti so bile statistično značilno manjše med in 3 mesece po terapiji. Ugotovljena je bila signifikantna linearna korelacija med spremembami volumna submandibularnih žlez in perfuzijskim parametrom volumen krvi v obdobju med izhodiščno meritvijo in 3 mesece po terapiji (P = .012; RP = -0.697). Zaključki. Spremembe volumna submandibularnih žlez in v dinamiki perfuzije kažejo na to, da se poškodbe submandibularnih žlez, ki jih povzroči obsevanje, razvijejo zgodaj med radiokemoterapijo.
COBISS.SI-ID: 1847931
Izhodišča. Laringektomija vpliva na številne bolnikove funkcije. Poleg izgube glasnega govora in težav z dihalnim traktom vplivajo na kakovost bolnikovega življenja tudi težave z vohom in sposobnostjo okušanja. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako pogosto se pojavljajo nosne težave in slabše sposobnosti okušanja po odstranitvi grla. Metode. V raziskavo je bilo vključenih 105 laringektomiranih bolnikov (9 žensk, 96 moških, starih od 45 do 88 let), ki so bili zdravljeni v dveh terciarnih centrih. Bolniki so izpolnili vprašalnik o različnih nosnih težavah in sposobnosti okušanja, možnih alergijah in dražečih snoveh v njihovem okolju ter ocenili vpliv težav z nosom in okušanjem na kakovost njihovega življenja. Rezultati. Slabši voh je navedlo 51,4% bolnikov, 30,5% pa jih sploh ni vohalo. Slabšo sposobnost okušanja je navedlo 26,7% bolnikov, pri 11,4% pa je bilo okušanje spremenjeno. Skoraj 21% bolnikov je bilo prizadetih zaradi slabše sposobnosti okušanja in 50,5% bolnikov zaradi izgube sposobnosti vohanja. Pri 20% bolnikov se je pojavljal pogost izcedek iz nosu, 58,1% bolnikov je pogosto kihalo in 33,3% bolnikov je navedlo srbenje nosu. Povezav med starostjo in vohom ter sposobnostjo okušanja in med alergijo ter nosnimi simptomi nismo ugotavljali, pač pa smo ugotovili pomembno soodvisnost med sposobnostjo okušanja in vohanja (p=0.025). Zaključek. Različne težave z nosom in okušanjem so se pojavljale pri več kot 80% laringektomiranih bolnikov. Sposobnosti vohanja in okušanja sta povezani in bistveno vplivata na kakovost bolnikovega življenja. Enako kot rehabilitacija govora je po laringektomiji nujna tudi rehabilitacija voha in sicer čim prej po zaključenem zdravljenju.
COBISS.SI-ID: 1781420