Izhodišče: Elektrokemoterapija omogoča zelo učinkovito lokalno zdravljenje različnih rakov. Pri v globini ležečih tumorjih glave in vratu je zaradi kompleksnosti anatomije v regiji ali nezmožnosti pokritja celotnega tumorja s standardnimi elektrodami uporaba posameznih dolgih igelnih elektrod obvezna. V takih primerih terapevtski načrt daje informacijo o optimalni konfiguraciji elektrod, ki ustrezno pokriva tumor z električnim poljem, medtem ko je natančnost vstavitve elektrod v bolnika v kirurški dvorani lahko problematična. Zato smo med elektrokemoterapijo dveh bezgavčnih zasevkov ploščatoceličnega karcinoma za postavitev elektrod uporabili navigacijski sistem. Bolniki in metode: Elektrokemoterapija dveh bezgavčnih zasevkov ploščatoceličnega karcinoma (eden v levi parotidni regiji in drugi na vratu, izza levega angulusa mandibule) je bila izvedena z uporabo intravenske aplikacije bleomicina in dolgih igelnih elektrod. Tumorji so bili zdravljeni po izdelanem terapevtskem načrtu in s pomočjo navigacijskega sistema. Rezultati: Povezava terapevtskega načrta in navigacijskega sistema je pomagala pri natančnosti postavitve elektrod. Navigacijski sistem je pomagal kirurgu določiti lego tumorjev in pozicionirati dolge igelne elektrode glede na terapevtski načrt. Za vsak zasevek je bilo vstavljenih pet elektrod: ena centralno v tumor in štiri v periferijo tumorja. Pet tednov po elektrokemoterapiji je računalniško tomografsko slikanje potrdilo delni odgovor v primeru prvega zasevka in popolni odgovor v primeru drugega zasevka. Šest tednov po elektrokemoterapiji je vzorec tankoigelne aspiracijske biopsije zdravljenih lezij pokazal nekrozo in vnetne celice, brez prisotnih vitalnih tumorski celic. Zaključki: Opisali smo nov tehnološki pristop v elektrokemoterapiji v globini ležečih tumorjev glave in vratu, ki povezuje terapevtski načrt z navigacijskim sistemom za bolj natančno postavitev posameznih dolgih igelnih elektrod v in okoli tumorjev (v skladu s terapevtskim načrtom).
COBISS.SI-ID: 2071931
Povečanje incidence ploščatoceličnega karcinoma ustnega žrela (PCKUŽ) je bilo ugotovljeno v več populacijskih registrih, kar so pripisali okužbi s človeškim virusom papiloma (HPV). V raziskavi smo se namenili oceniti prispevek okužbe s HPV k bremenu mukoznih ploščatoceličnih karcinomov glave in vratu (PCKGV) v Sloveniji. V ta namen smo analizirali podatke nacionalnega Registra raka za Slovenijo o zbolelih med 1983 in 2009 in določili časovne trende starostno-prilagojenih incidenčnih stopenj ter izračunali preživetje (kot letna sprememba deleža, ang. annual percent change - APC) za potencialno s HPV povezane oz. s HPV nepovezane lokalizacije PCKGV. Poleg tega smo določili protein p16, HPV DNA in E6/R7 mRNA v kohorti bolnikov s PCKUŽ iz prospektivne podatkovne baze za obdobje 2007-2008. Skupaj je bilo identificirano 2,862 primerov PVKGV iz potencialno s HPV povezanih lokalizacij in 7,006 primerov iz potencialno s HPV nepovezanih lokalizacij, pri čemer je bilo v obeh skupinah skozi čas ugotovljeno znižanje incidence (-0.58; 95 % IZ -1.28 do -0.13 in -0.90; 95 % IZ -1.23 do -0.57). Ne glede na skupino, so incidenčni trendi za oba spola kazali statistično značilno znižanje pri moških in zvišanje pri ženskah. V kohorti 99 bolnikov s PCKUŽ, ki so bili ugotovljeni med 2007 in 2008, je imelo 20 (20.2%) bolnikov HPV pozitivne tumorje in so preživeli bolje kot bolniki s HPV negativnimi tumorji. Zaključujemo, da rezultati epidemiološke in histopatološke raziskave potrjujejo, da v opazovanem obdobju okužba s HPV ni imela pomembnejšega vpliva na incidenčne trende med slovenskimi bolniki s PCKGV oz. PCKUŽ.
COBISS.SI-ID: 1946235
Laringofaringealni refluks (LFR) in biliarni duodenogastrični refluks lahko povzročita poškodbo sluznic grla in okvaro glasu. Namen raziskave je bil ugotoviti ali ravni pepsina in žolčnih kislin v slini lahko služijo kot diagnostični kazalnik LFR. V raziskavo je bilo prospektivno vključenih 28 bolnikov z LFR (dokazanim z manometrijo visoke ločljivosti in kombinirano večkanalno intraluminalno impedanco ter 24-urnim spremljanjem pH) in 48 zdravih kontrol brez simptomov LFR. Pri bolnikih s simptomi LFR je bila narejena ezofagogastroskopija z ezofagealno biopsijo. Ravni celokupnega pepsina, aktivnega pepsina, žolčnih kislin in pH v slini so bile določene pri vseh sodelujočih in primerjane med skupinama. Med skupinama smo primerjali tudi RSI (ang. Reflux symptom index) in RFS (ang. reflux findings score). Skupini sta se statistično značilno razlikovali v RSI (P = 0.00), RFS (P = 0.00), ravneh žolčnih kislin (P = 0.005) in celokupnega pepsina v slini (P = 0.023). Raven celokupnega pepsina in raven žolčnih kislin sta bili približno trikrat višji pri bolnikih z LFR kot pri zdravih kontrolah. Ugotovili smo statistično značilno korelacijo med RSI in RFS ter ravnijo celokupnega pepsina in žolčnih kislin v slini. Histopatološki pregled biopsij, odvzetih 5 cm nad spodnjim požiralnikovim sfinktrom, je potrdil refluks pri skoraj 93% bolnikih s simptomi. Rezultati raziskave kažejo, da so ravni celokupnega pepsina in žolčnih kislin v slini statistično značilno višje pri bolnikih z LFR kot pri kontrolah in da so uporabno orodje v diagnostiki LFR, še posebej biliarnega LFR.
COBISS.SI-ID: 2621612
Izhodišče: Kljub ohranitvi akcesornega živca, znatno število bolnikov po modificirani radikalni disekciji vratu (MRND) in selektivni disekciji vratu (SND) poroča o delni okvari živca. Metode: Med disekcijo vratu so bile stimulirane veje akcesornega živca za mišico trapecius; med posameznimi fazami kirurške operacije je bila merjena amplituda vala M. Rezultati: Mapiranje akcesornega živca je bilo izvedeno pri 20 bolnikih. Zapisi vala M so pokazali, da je bila poškodba glavnega živca med disekcijo povzročena v nivojih IIa in IIb, v najbolj proksimalnem segmentu živca. Valovi M, sproženi iz tega segmenta živca, so se med operacijo signifikantno znižali (analiza variance [ANOVA], p=0.001). Zaključek: Najpomembnejša intraoperativna poškodba akcesornega živca med disekcij vratu se zgodi v anatomskih nivojih živca IIa in IIb.
COBISS.SI-ID: 5234751
Izhodišče: Optimalna kumulativna doza in čas aplikacije cisplatina v različnih kemoradioterapevtskih protokolih pri nemetastatskem ploščatoceličnem karcinomu glave in vratu (PCKGV) nista dorečena. Metode: Beležili smo absolutno dobrobit preživetja (po 5-ih letih) protokolov sočasne kemoradioterapije vs. same radioterapije, ugotovljeno v prospektivnih randomiziranih raziskavah, ki so poročale o uporabi monoterapije s cisplatinom pri ne-nazofaringealnem PCKGV. V primeru nerandomiziranih raziskav smo med skupinami bolnikov, ki so prejeli različne kumulativne doze cisplatina, primerjali rezultate preživetja po 2 letih. Rezultati: Našli smo 11 randomiziranih in 7 nerandomiziranih raziskav. V 6 raziskav faze III definitivne radioterapije smo ugotovili statistično pomembno zvezo (p=0.027) med kumulativno dozo cisplatina, neodvisno od režima aplikacije, in dobrobitjo celokupnega preživetja pri višjih dozah. Zaključek: Rezultati podpirajo zaključek, da kumulativna doza cisplatina v protokolih sočasne kemoradioterapije pri PCKGV signifikantno in pozitivno korelira s preživetjem.
COBISS.SI-ID: 2010491