V retrospektivni klinični študiji smo ovrednotili izbrane laboratorijske in klinične parametre pri serološko pozitivnih psih glede na višino IFA titra (6 skupin) in pri PCR pozitivni skupini psov, da bi izboljšali diagnostične kriterije. Trombocitopenija je bila najizrazitejše odstopanje pri pozitivnih psih. Vsi drugi parametri so odstopali le med pozitivnimi skupinami in kontrolno, ne pa med posameznimi pozitivnimi skupinami. Ugotovitve potrjujejo nujnost uvedbe dodatnih diagnostičnih metod za potrditev kliničnih posledic okužbe z A. phagocytophilum.
COBISS.SI-ID: 28169945
Študija je bila opravljena v sodelovanju z oddelkom za reprodukcijo, porodništvo in čredno zdravje veterinarske fakultete v Gentu, Belgija. V 254 oziroma 242 čredah krav molznic v Flandriji smo ugotavljali povezavo med upravljanjem čred krav molznic ter številom bakterij (BC) in koliformnih bakterij (CC) v mleku. Podatke smo analizirani z multivariatno linearno regresijsko analizo. Število CC in BC je med letom nihalo, pri čemer sta oba parametra kakovosti mleka sledila obrnjenim vzorcem. Multivariatna regresijska analiza je pokazala, da so številni faktorji upravljanja črede povezani z BC ali CC. Povečanje pogostnosti čiščenja hlevov v zimskem času v belgijskih vremenskih razmerah in dezinfekcija seskov pred molžo sta se kazala v nižjem številu BC. Mleko iz čred, v katerih uporabljajo običajen način molže, je imelo nižje število BC kot mleko iz čred, v katerih uporabljajo avtomatski način molže. Če so kravam v obdobju presušitve dodajali vitamine in minerale, je bilo v mleku manj BC in tam, kjer so telice pred porodom tretirali z antimikrobnimi zdravili, je bilo v mleku manj CC kot v čredah, v katerih so redko uporabljali omenjena tretiranja ali pa teh niso nikoli uporabljali. Rezultati kažejo, da je razlika med BC in CC v glavnem pogojena z razlikami v upravljanju čred krav molznic, ker se večina razlik pojavlja na ravni čred. Le majhen del razlik smo lahko razložili dejavniki vpliva, ki so povezani z načini molže, zdravjem črede in načinom upravljanja krav v obdobju presušitve. Rezultati kažejo, da je bakteriološka kakovost mleka, še posebej število CC, pogojena z drugimi dejavniki in ne s tistimi, ki so bili vključeni v študijo.
COBISS.SI-ID: 3811706
Vabljeni pregledni članek z naslovom Medsebojni vpliv genov na spolnih kromosomih in endokrinih dejavnikov na spolno diferenciacijo hipotalamusa predstavlja dognanja, ki spreminjajo naš koncept oz. razumevanje spolne diferenciacije možganov. V članku so predstavljeni rezultati lastnega večletnega proučevanja procesov spolne diferenciacije možganov in spoznanja drugih raziskovalnih skupin, ki vključujejo vpliv hormonov in genov na spolnih kromosomih. Občasno potekajo živahne razprave o tem, koliko spolov dejansko obstaja. Dobro znano dejstvo je, da se pri sesalcih spolna diferenciacija začne z razvojem dveh primarnih spolov, kar je posledica razlik v spolnih kromosomih X in Y. Razlike v spolnih kromosomih sprožijo razvoj spolnih žlez, te pa nato s svojimi hormonskimi izločki poskrbijo za razvoj spolnih značilnosti samca, kot so razvoj zunanjih spolnih organov, poraščenost in večinoma večje telo ter tudi vidnejše razlike, kot so rogovi pri jelenjadi. Poleg teh zunanjih razlik obstajajo razlike tudi v številnih drugih organih in organskih sistemih v telesu, npr. jetrih, imunskem sistemu in možganih. Spolni kromosomi najprej sprožijo nastanek razlik v razvoju spolnih žlez. Tudi večina drugih spolnih razlik nastane pod vplivom spolnih hormonov, ki jih med razvojem in v odraslem življenju izločajo spolne žleze. Pri samcih sesalcev razvoj mod sproži izraženost gena Sry na kromosomu Y. Ta sproži razvoj nediferencirane spolne žleze v modih, ki nato začne izločati različne hormone. Najpomembnejša za spolni razvoj sta steroidni hormon testosteron, ki sproži razvoj moških spolnih značilnosti, vključno z moškimi spolnimi organi, in Antimullerjev hormon, pomemben za začetek propada zametkov za ženske spolne organe v moškem zarodku. Čeprav teorija pravi, da se jajčnik razvije brez dodatnih genetskih vplivov, nekatere novejše raziskave kažejo, da naj bi bila tudi za pravilen razvoj jajčnika potrebna aktivacija kaskade genov, specifičnih za jajčnik. Jasno je, da spolni kromosomi povzročajo nastanek številnih razlik med spoloma v možganih, vendar vse več raziskav potrjuje bistveno vlogo genov na spolnih kromosomih. Zato je vse aktualnejše vprašanje, ali lahko te genetske oz. kromosomske razlike vplivajo na razvoj možganov. Vse več raziskav, ki tej trditvi pritrjujejo, kaže, da lahko geni na spolnih kromosomih neodvisno od spolnih hormonov vplivajo na različen razvoj možganov pri osebkih ženskega in moškega spola.
COBISS.SI-ID: 3318906
EBI2 je s proteinom G sklopljen receptor (GPCR), ki sproži proliferacijo celic in znotrajcelični prenos signala prek proteina G, podobno kot je znano pri onkogenih GPCR CMV-US28 in HHV8-ORF74. Deluje kot kemotaktični receptor, ki se odziva na porazdelitev svojega liganda, oksisterola 7?, 25-OH, ki se veže na EBI2 z visoko afiniteto in selektivnostjo. Da bi pojasnili vlogo EBI2 pri delovanju limfocitov B in razvoju limfoma, smo ustvarili transgene miši C57BL/6, ki izražajo človeški receptor EBI2 (hEBI2) pod nadzorom promotorja IgH in introničnega ojačevalca, ki vodi v izražanje receptorja v celicah B (t. i. imenovani IgH-hEBI2).V članku smo pokazali, da ciljno izražanje hEBI2 v mišjih limfocitih B ne vodi le do razširjene podskupine CD5 + B1a B-celic pri mladih miših, temveč tudi do razvoja CLL podobne bolezni z limfatično transformacijo in prezgodnje smrti pri starejših miših. Te ugotovitve so zelo podobne tistim, ki so jih opazili pri bolnikih s CLL in identificirali EBI2 kot promotor malignih bolezni B-celic. Tako naše ugotovitve kažejo, da je fenotip človeških povzročiteljev CLL močno spremenjen v sekundarnih limfatičnih organih v primerjavi s telesnimi votlinami, kjer se lahko celice najprej združujejo do najvišje stopnje. Trenutno je CLL kljub razpoložljivosti učinkovite začetne terapije, ki pogosto omogoča popolno klinično remisijo, neozdravljiva bolezen. Naše ugotovitve kažejo na možnost uporabe prekurzorja CLL z izrazito drugačnim fenotipom kot pri klinično priznanih celicah.
COBISS.SI-ID: 4246138
V članku smo v sodelovanju s sodelavci iz Italije proučevali vlogo prepisovalnih dejavnikov TLX1 in Sf-1 v razvoju vranice. Ugotovili smo, da oba prepisovalna dejavnika na več ravneh nadzirata sporočilni sistem retinojske kisline in tako zagotavljata normalen razvoj vranice. Izbitje gena Tlx1 pri miših je povzročilo nepravilno izražanje več genov, ki so udeleženi pri nastanku in aktivaciji sporočilnih poti retinojske kisline. Nepravilna aktivnost retinojske kisline je povzročila tudi zgodnjo diferenciacijo vraničnih mezenhimskih celic in zmanjšano tvorbo krvnih žil v zametku vranice, kar je bil vzrok za (pre)majhno vranico pri odraslih miših. Z dodajanjem farmakoloških snovi, ki zavirajo nastajanje retinojske kisline, smo pri miših z izbitim genom Tlx1 uspeli delno rešiti razvoj vranice, ki je bila večja kot pri miših brez gena Tlx1, vendar pa vseeno ni bila enako velika kot pri zdravih miših divjega tipa. Pri miših brez gena SF-1, ki jih edini na svetu gojimo v laboratoriju na Veterinarski fakulteti in imajo tudi majhno vranico, smo ugotovili prav tako moteno sporočilno pot retinojske kisline v zametku vranice, kar kaže na medsebojno sodelovanje genov Tlx1 in Sf-1 pri urejanju sporočilnih poti retinojske kisline in s tem razvoja vranice. Raziskava je poleg osnovnega znanja in razumevanja molekularnih poti razvoja vranice, ki ju prinaša, izjemno pomembna tudi za klinično medicino, saj sta oba gena vključena v razvoj vranice tudi pri ljudeh in imata gotovo pomembno vlogo pri prirojenih napakah razvoja vranice. Zato bi v prihodnjih letih oba gena lahko bila tudi zanimivi tarči za zdravljenje bolezni, povezanih z motenim razvojem vranice. Članek je bil uvrščen med deset najodmevnejših raziskovalnih dosežkov Univerze v Ljubljani v letu 2016.
COBISS.SI-ID: 4158330
Na kliniki za male živali Veterinarske fakultete UL smo zdravili 18 lastniških psov z mastocitomi. Uporabili smo elektrokemoterapijo v kombinaciji z genskim elektroprenosom s peritumoralno aplikacijo IL-12. Ocenjevali smo lokalni nadzor tumorja, stopnjo recidivov in varnost terapije. Mesec dni po terapiji smo zabeležili dober protitumorski učinek z visokim deležem pacientov s popolnim odgovorom (66 %), ki se je med opazovalnim časom še povišal na 72 %. Stranskih učinkov nismo zaznali. Pri 78 % pacientov smo po genski terapiji z IL-12 zaznali povišan serumski IFN in/ali IL-12. Pri zdravljenih tumorjih smo s histološkim barvanjem opazili spremembe v tumorskem žilju in minimalno infiltracijo limfocitov T. Teden dni po terapiji nismo odkrili prisotnosti plazmidne DNA v tumorju ali okoli njega, poleg tega prav tako ni bilo horizontalnega genskega prenosa plazmidne DNA, kar dokazuje varnost terapije. Naša klinična študija je dokazala močno protitumorsko učinkovitost kombinirane terapije, ki je preprečila tudi nastanek recidivov ali oddaljenih metastaz. Poleg tega pa se je terapija izkazala za varno in preprosto za zdravljenje mastocitomov pri psih. Pomen in uporabnost: elektrokemoterapija in genska terapija sta se za zdravljenje tumorjev pri psih izkazali kot uspešni in varni. Uspešnost terapij je predvsem spodbudna pri tumorjih, ki so preveliki za kirurško odstranitev ali se ne odzovejo na kemoterapijo. Preizkušanje te terapije na veterinarskih pacientih pa pripomore tudi k lažjemu prenosu na ljudi. Članek je bil uvrščen med pet najboljših znanstvenih dosežkov v okviru projekta Odlični v znanosti s področja biotehniških ved v letu 2017.
COBISS.SI-ID: 2248059
Namen raziskovalnega dela je bila ugotovitev mehanizmov, odgovornih za respiratorno toksičnost proteinskega kompleksa OlyA/PlyB (ostreolizina), izoliranega iz užitne gobe bukovega ostrigarja. V predhodnih raziskavah je bilo ugotovljeno, da ta proteinski kompleks pri podgani v nizkih koncentracijah povzroči dihalni zastoj. Na podlagi že znanih dognanj smo v raziskavi preverili novi hipotezi: i) ostreolizin poveča volumen nevroblastomskih celic NG108-15 in ii) ostreolizin poveča znotrajcelično aktivnost Ca2+. Za preverjanje hipotez smo izvedli poskuse na celičnih kulturah, pri čemer smo z uporabo sodobnih metod konfokalne mikroskopije in spektrofluorimetričnih meritev ugotavljali vpliv ostreolizina na morfologijo celic in aktivnost znotrajceličnega Ca2+. Ugotovili smo, da ostreolizin povzroči nastanek morfoloških sprememb in povečanje znotrajceličnega Ca2+, kar bi lahko vodilo v disfunkcijo dihalnih nevronov in zastoj dihanja. Z dodatnimi farmakološkimi testiranji smo pojasnili tudi mehanizme nastanka omenjenih sprememb. Rezultati pomembno prispevajo k razjasnitvi toksičnih respiratornih učinkov ostreolizina. ARRS je članek uvrstil med pet najboljših znanstvenih dosežkov v okviru projekta Odlični v znanosti s področja biotehniških ved v letu 2016.
COBISS.SI-ID: 3944570
Pri uravnavanju presnove glukoze sodelujeta inzulinski (IR) in ß2-adrenergični receptor (ß2AR), predstavnika receptorjev s tirozin-kinazno aktivnostjo (RTK) in receptorjev s sedmimi transmembranskimi območji (7TMR). Predhodne študije kažejo soodvisnost med IR in ß2AR, njuno endogeno soizražanje v različnih tkivih v organizmu pa je predpogoj za morebitno neposredno interakcijo. V raziskavi smo se osredotočili predvsem na proučitev obstoja neposredne interakcije in funkcionalne soodvisnosti med IR in ß2AR. Pokazali smo kolokalizacijo ß2AR in IR in da soizražanje IR nima značilnega vpliva na vezave lastnosti ß2AR, zmanjša pa površinsko izražanje in zviša kinetiko internalizacije ß2AR. Da bi dokazali morebitno neposredno interakcijo med ß2AR in IR, smo uporabili kvantitativne teste BRET2, in sicer test zasičenja in kompeticije. S testi zasičenja smo pridobili dokaze za obstoj konstitutivnih homo- in heteromerov. Razmerje akceptor/donor, ki da 50 % maksimalne vrednosti signala BRET2 (A/C50) ter je merilo za relativno afiniteto med akceptorjem in donorjem, je bilo različno med heteromeri, kar ni mogoče pojasniti s preprostim modelom za dimere. V heterolognem testu kompeticije smo opazili prehodno povišanje signala BRET2, ki mu je sledilo naknadno hiperbolično zmanjšanje signala, kar nakazuje oblikovanje heteromerov višjega reda oz. heterooligomernih kompleksov. Za pridobitev dodatnih dokazov, ki bi potrdili oz. ovrgli oblikovanje heterooligomernih kompleksov, smo uporabili virtualno spektroskopsko metodo informativnega spektra (angl. informational spectrum method (ISM)) za proučevanje proteinsko proteinskih interakcij. Z računalniško analizo aminokislinskih zaporedij ß2AR in IR smo identificirali znotrajcelični območji na koncu sedmega transmembranskega območja (7TM) in karboksilnega (C) terminalnega repka ß2AR in v citoplazemskem delu verige ß IR kot morebitni interakcijski domeni. Analiza ISM prav tako predvideva veliko verjetnost nastanka heteromerov iz homodimerov, saj na ravni dimerizacije ß2AR in IR kažeta večjo nagnjenost k homodimerizaciji kot heterodimerizaciji. Če povzamemo, pridobljeni rezultati nudijo dokaze za direktno interakcijo med ß2AR in IR in za oblikovanje receptorskih heterooligomerov iz dimernih homodimernih enot.
COBISS.SI-ID: 3896954
V izvirnem znanstvenem članku smo s pomočjo stereotaksičnega injiciranja v ventromedialno jedro hipotalamusa z metodo siRNK utišali izraženost gena FezF1 pri miših divjega tipa. Vedenjski testi miši z utišanim genom FezF1 so pokazali, da gen vpliva na žensko spolno vedenje, ne pa tudi na telesno težo ali celodnevno telesno aktivnost miši. Z imunohistokemičnim barvanjem smo dokazali, da smo gen FezF1 resnično utišali v večini celic ventromedialnega jedra, poleg tega pa smo ugotovili tudi zmanjšano izraženost estrogenskega receptorja alfa, za katerega je znano, da ima pomembno vlogo pri urejanju ženskega spolnega vedenja. V dodatnih poskusih in vitro smo s transfekcijo celic pokazali, da FezF1 resnično zmanjša izraženost estrogenskega receptorja alfa in da je to verjetno glavni mehanizem, prek katerega FezF1 vpliva na izraženost spolnega vedenja samic. Rezultati so zelo pomembni za razumevanje urejanja ženskega spolnega nagona in bodo zanimivi tudi za humano medicino, saj za zdaj ni zdravil, s katerimi bi lahko urejali ženski spolni nagon, FezF1 pa se zdi zelo zanimiva in specifična tarča.
COBISS.SI-ID: 4402298
Z dolgotrajno selekcijo so pri sodobnih pasmah prašičev dosegli hitro rast in hipertrofijo mišičnega tkiva, kar se žal izraža v zmanjšanju kakovosti mesa. Ta postaja vse pomembnejši dejavnik v prireji živali, ki so namenjene mesni proizvodnji. Namen naše raziskave je bil ugotoviti vpliv udomačitve in selekcije na razvoj mišičnih vlaken, pri čemer je bil poudarek na zaporedju in intenzivnosti izražanja izoform težkih miozinskih verig (MyHC) med rastjo pri domačem in divjem prašiču. Primerjava postnatalne preobrazbe v najdaljši hrbtni mišici je pokazala, da sta udomačitev in načrtna selekcija pomembno vplivali na izražanje izoform MyCH v mišičnih vlaknih. Pri domačem prašiču se med odraščanjem povečuje delež vlaken z izraženo MyHC-IIb, kar je povzročilo pospešeno hipertrofijo vlaken in zvišanje glikolitične presnovne zmožnosti mišice kot funkcionalne celote. Pri divjemu prašiču v zgodnjem postnatalnem obdobju hitreje slabi izražanje fetalne MyHC, poudarjena pa je ekspresija izoform MyHC -I, -IIa in -IIx in posledično večja oksidativna presnovna zmožnost najdaljše hrbtne mišice. Hipertrofija mišičnih vlaken je najintenzivnejša od tretjega tedna do sedmega meseca starosti. V tem obdobju se je presek mišičnih vlaken povečal desetkrat pri divjem prašiču in dvajsetkrat pri domačem, pri njem je hipertrofija izrazita predvsem v vlaknih, ki vsebujejo izoformi MyHC IIx in IIb. Rezultati študije pomembno prispevajo k razumevanju celičnih mehanizmov razvoja mišičnega tkiva, zato so pomembni z vidika sodobnega načrtovanja vzreje in iskanja ravnovesja med hitrostjo rasti, mišičnostjo in kakovostjo mesa pri prašičih.
COBISS.SI-ID: 5050472