Alenka Šmid je v svoji doktorski disertaciji z naslovom Proučevanje biokemičnih in genetskih dejavnikov pri individualizaciji zdravljenja s tiopurini predstavila rezultate raziskav, ki pomembno prispevajo k napredku optimizacije zdravljenja s tiopurini, ki predstavljajo glavni element v vzdrževalnem zdravljenju akutne limfoblastne levkemije (ALL) v otroški dobi. Poglavitni namen doktorske disertacije je bil prispevati k razumevanju presnove in toksičnosti tiopurinov, ter pridobljeno znanje in ugotovitve prenesti v klinično prakso v smislu individualizacije terapije s tiopurini. Raziskave so osredotočene predvsem na proučevanje bioloških in genetskih dejavnikov, ki vplivajo na aktivnost encima tiopurin S-metiltransferaze (TPMT). Identifikacija novih dejavnikov z vplivom na TPMT je namreč ključnega pomena za izboljšanje napovedi odziva na tiopurine, s čimer bi lahko bolje prilagodili njihovo odmerjanje. Znanstveni dosežki asist. dr. Alenke Šmid doprinašajo k razvoju farmakogenomike tako na matični fakulteti, kot širše v Sloveniji, ter so del svetovne zakladnice znanja in odraža mednarodno vpetost preko sodelovanja s strokovnjaki iz Estonskega genomskega centra Univerze v Tartuju, Univerze v Tel-Avivu, spin-off podjetja Genialis d.o.o. in drugih. Poleg znanstvene odličnosti ne gre prezreti družbenega in socialnega pomena njenih dosežkov. Odlično sodelovanje s kliniki Pediatrične klinike v Ljubljani je namreč omogočilo optimizacija zdravljenja s tiopurini pri zdravljenju akutne limfoblastne levkemije (ALL) otroške dobe in s tem omogoči učinkovitejšo in varnejšo terapijo.
D.09 Mentorstvo doktorandom
COBISS.SI-ID: 279654656Sulfasalazin (SZ) sodi v skupino zdravilnih učinkovin prvega izbora pri zdravljenju začetne faze blage do zmerne oblike vnetnih črevesnih bolezni (inflammatory bowel disease – IBD). Predvsem v vzdrževalni fazi bolezni se bolnikom aplicirajo tiopurini, 6 merkaptopurin (6 MP) in azatioprin. Dokazano je bilo, da SZ inhibira enega poglavitnih encimov pri deaktivaciji tiopurinov – tiopurin S metiltransferazo (TPMT). Klinične študije so pokazale, da sočasna terapija obeh zdravilnih učinkovin vodi v povečanje plazemskih koncentracij aktivnih tiopurinskih presnovkov in posledično poveča odgovor bolnika na zdravljenje. Točen mehanizem sočasnega zdravljenja zaradi slabšega načrtovanja študij in velike variance analiziranih parametrov še ni pojasnjen. Namen našega dela je bil, da potrdimo dosedanje znanje in najdemo nove dejavnike, ki bi vplivali na sinergistični učinek SZ in 6 MP. Raziskovalno delo je temeljilo na poskusih z in vitro celičnim modelom Caco 2. Učinke sočasne aplikacije 6 MP in SZ smo merili preko spremembe metabolne aktivnosti celic z MTS testom. Toksičnost 6 MP je bila povečana pri celicah, ki so bile sočasno tretirane s SZ: EC50 za 6 MP se je znižala za 25 % ob prisotnosti 250 µM SZ. Sinergistični učinek smo ovrednotili z algoritmom CompuSyn. Ta je bil izrazit v koncentracijskem območju, ki posnema realne terapevtske koncentracije. Pri potrjevanju, da je sinergistični učinek posledica inhibicije TPMT s SZ, smo se poslužili merjenja spremembe aktivnosti TPMT z ustaljeno HPLC metodo detekcije nastalega 6 metilmerkaptopurina. Poskusi na celičnih lizatih Caco 2 so pokazali, da SZ inhibira TPMT z IC50 8.5 µM. Celice, ki so bile 24 h izpostavljanje 250 µM SZ so izkazovale signifikantno nižjo TPMT aktivnost, kot netretirane celice (84 % kontrole; p=0.02). Inhibicija TPMT v celicah s SZ se je povečala na 50 % kontrolne aktivnosti, ko smo jih sočasno tretirali z IL 1β, imunomodulatorjem, ki je prisoten ob vnetju pri bolnikih z IBD (p=0.01 v primerjavi s kontrolo, p=0.04 v primerjavi z celicami tretiranimi s SZ). Vnetni pogoji lahko sprožijo spremenjeno izražanje prenašalnih proteinov, zato smo preverili učinek IL 1β na izražanje mRNA transporterjev, odgovornih za prenašanje SZ iz celice (ABCG2 and ABCC2). IL 1β je znižal izražanje ABCG2 v celicah Caco 2 za 10 % po 8 urnem tretmaju (p=0.02). Opazili smo tudi signifikantno znižanje izražanja ABCC2 za 10 % (p(0.01) in za 24 % (p(0.001) po 8 oz. 24 urni izpostavljenosti IL 1β. Izsledki našega dela prikazujejo povečano toksičnost 6 MP ob prisotnosti SZ, kar lahko vodi do izboljšanja učinkovitosti terapije s tiopurini. Proces, ki omogoča omenjen sinergizem, je verjetno inhibicija TPMT s SZ, ki je še posebej izrazita pri vnetnih pogojih. Slednje lahko razložimo s spremenjenim izražanjem prenašalnih proteinov, ki omogočajo SZ, da se v celici zadržuje v večjih koncentracijah. Potrebne so nadaljnje in vitro in in vivo študije, da potrdijo skupno delovanje faramakoloških in patofizioloških dejavnikov pri bolnikih z IBD ob sočasni terapiji 6 MP in SZ.
B.04 Vabljeno predavanje
COBISS.SI-ID: 3910001Organizacija evropskega podiplomskega izobraževanje iz radiofarmacije (http://www.ffa.uni-lj.si/en/mednarodna-dejavnost/joint-educational-programes.html http://www.radiochem.pharma.ethz.ch/) Evropsko podiplomsko izobraževanje iz Radiofarmacije je organizirano s strani treh univerz, ki izdajajo skupno diplomo, iin sicer Ljubljana, ETH zurich in Leipzig, Nemčija. Je del evropske sheme podiplomskega izobraževanja in sicer eden od treh teoretičnih sklopov, potrebnih za pridobitev evropske specializacije iz radiofarmacije. Namenjeno je farmacevtom, kemikom in biokemikom z (najmanj) zaključenim magisterijem iz omenjenih področij. Izobraževanje poteka pod pokroviteljstvom Evropskega združenja za nuklearno medicino (EANM) v angleškem jeziku. Vključuje tri teoretične sklope, ki potekajo v različnih evropskih državah in sicer: sklop 1: Farmacija v Sloveniji, sklop 2: Radiofarmacevtska kemija v Italiji in Švici in sklop 3: Povezujoče teme) v Franciji in Nemčiji. Prvi blok izvaja Fakulteta za farmacijo v sodelovanju s Kliniko za nuklerano medicino Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Odgovorni nosilki sta doc. dr. Tanja Stopar in prof.dr. Irena Mlinarič-Raščan
B.01 Organizator znanstvenega srečanja
COBISS.SI-ID: 280928000