V sodelovanju FFA in kliničnega oddelka za otroško hematologijo in onkologijo Pediatrične klinike v Ljubljani je bila izvedena retrospektivna študija, v katero smo vključili pediatrične bolnike z akutno limfoblastno levkemijo (ALL), ki so med leti 1970 in 2005 prejemali vzdrževalno zdravljenje s tiopurini. Proučevali smo vpliv genskih različic v genih za encime udeležene v presnovi 6-merkaptopurina (6-MP) ter presnove folatov na preživetje in pojavnost relapsov bolezni. Izmed proučevanih polimorfizmov smo povezanost s preživetjem in pojavnostjo relapsov ugotovili le za polimorfizme v genu za inozin-trifosfat-pirofosfatazo (ITPA). Prisotnost vsaj enega nefunkcionalnega alela ITPA (94C)A in/ali IVS2+21A)C) je bilo povezano z daljšim preživetjem brez dogodka v primerjavi z bolniki z genotipom divjega tipa ITPA (p = 0.033). Poleg tega je bilo pri bolnikih z vsaj enim nefunkcionalnim alelom ITPA ugotovljeno manjše tveganje za pojav zgodnjega (p = 0.003) in/ali relapsa v kostnem mozgu (p = 0.017). Delo predstavlja doprinos k napredku posamezniku prilagojenega zdravljenja pri pacientih z akutno limfoblastno levkemijo, saj smo genotip ITPA identificirali kot dodatni potencialni genski označevalec za izboljšanje stratifikacije po rizičnih skupinah.
COBISS.SI-ID: 3742577
Študija je rezultat mednarodnega sodelovanja ned FFA in Estonskega genomskega cenra Univerze v Tartuju. Glede na predhodne izsledke o in vitro vplivu S-adenozil-metionina (SAM) na aktivnost tiopurin S-metiltransferaze (TPMT), ki smo ga dokazali na različnih celičnih modelih, smo študijo izvedli še na večjem številu prostovoljcev, donorjev v Estonsko gensko banko. Vključenih je bilo 1017 posameznikov, pri katerih smo ugotavljali prisotnost najpogostejših variantnih alelov TPMT, izmerili aktivnost TPMT, koncentracijo SAM, 19 biokemijskih in 10 hematoloških parametrov ter zbrali demografske in objektivne podatke sodelujočih. Z multiplo regresijo smo testirali 43 potencialnih dejavnikov, pri čemer sta se po upoštevanju korekcije zaradi večkratnega testiranja le dva izkazala za dejavnika s statistično značilnim vplivom na aktivnost TPMT in to sta bila genotip TPMT (p = 1×10-13) in koncentracija SAM (p = 1×10-13). Vpliv SAM na aktivnost TPMT je bil močneje izražen pri posameznikih s heterozigotnim genotipom z mutirano različico TPMT gena, kot pri tistih z genotipom divjega tipa. S to študijo smo potrdili potencialno uporabnost merjenja SAM kot farmakometabolomski označevalec ter terapevtski agens pri posameznikih s heterozigotnim genotipom TPMT.
COBISS.SI-ID: 3742833